Še vedno smo pod vtisom spominjanja na stoletnico konca prve svetovne vojne, ki je v našo zavest stopila z vso tragično usodo naših prednikov in o kateri smo v šolah vse premalo izvedeli. Italijanska zasedba naših krajev po krivični Rapalski pogodbi, je takoj pokazala svoj pravi obraz in pokrila vse grozote, ki so jih naši ljudje doživljali na bojiščih prve svetovne vojne. In ta zgodovinski molk se je nadaljeval skoraj sto let, ko smo v letu 2018 na novo odkrivali po vsej Evropi to strašno morijo prve svetovne vojne.
Naj že vse zapisano o tem času dopolnijo še zapisi iz šolske kronike meščanske ljudske šole v Vipavi v letih 1895 do 1919, ki jih je v kroniko zapisal takratni vodja šole nadučitelj Anton Skala in jo hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Skalarjeva kronika je zanimiva, saj je vanjo po datumih vestno zapisoval važne dogodke na šoli, pa tudi vse politične in gospodarske dogodke v Vipavi. Iz nje je razvidno, da je šola vzgajala v strogem državnem duhu avstro-ogrske države. Kljub temu, da je bilo šolstvo v Avstriji zelo centralizirano, so imele veliko vlogo občine in občinski sveti, kar je bilo za tiste čase zelo pozitivno in tudi demokratično. Malo več takega državnega duha ne bi škodilo tudi danes slovenskemu šolskemu sistemu.
Da se je ta kronika ohranila, ima zasluge vipavski obrtnik Anton Furlan, ki jo je rešil pred uničenjem in jo dolga leta imel spravljeno v svoji hiši. Kronika ima zanimive in stalne podnaslove. Ustavimo se le pri važnejših dogodkih iz časov prve svetovne vojne:
28.6.1914 umor v Sarajevu. Vipava v žalni obleki. Umrl prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova plemenita soproga Zofija. Trg pred šolo za vse večne čase: »Vojvode Franca Ferdinanda trg«.
13.7.1914 je bila slovesna maša zadušnica. Udeležila se jo je šolska mladina z učitelji. Na koncu leta učilo sedem učiteljev: Anton Skala, Rudolf Kapš, Franc Mercina, Ljudmila Borštner, Rado Grum, Ema Mesesnel in Jožica Ambrožič. Okrožni zdravnik Pavel Kanc cepil 36 otrok proti kozam.
24.5.1915 je Italijan napovedal Avstriji vojsko. Ljudstvo je bilo zelo preplašeno. Nekatere družine so se preselile na Štajersko. Vsled pomanjkanja moških delavcev so se naše vrle ženske poprijele tudi težkih poljskih del. Kmalu se je pokazalo, da znajo tudi ženske delati vsa poljska dela in to dobro in o pravem času.
12.6.1915 se je končalo šolsko leto, toda učiteljstvo ni smelo na dopust. Učiteljska oblast je ukazala, da morajo učitelji nadzorovati otroke tudi med počitnicami. Učiteljici Milka Borštner in Dora Bratovš s pomočjo večjih deklic v šestih tednih naredili so za vojake 66 srajc, blago za srajce so darovali dobrotniki trški, blago je zbiral A. Skala. V občini bilo od maja naprej veliko vojakov. Učiteljica Dora začela poučevati brezplačno, ker so bili učitelji na fronti.
Ob velikih počitnicah 1914/15 pričetek svetovne vojne. 17. julija l914 odšli na vojsko vsi rezervisti in nadomestni rezervisti. Fantje in možje so odšli na skupnih vozovih na postajo v Ajdovščino. Pred župno cerkvijo napravili šotore, kjer so brusili sablje in se pripravljali na odhod na vojsko. Težki topovi so bili s cvetjem opleteni. Pred odhodom je bila sveta maša na Policah. Šli so z velikim navdušenjem na vojsko. Dekleta in žene opletle vse vojake. Pouk zaradi odhoda učiteljev na vojsko nereden. Dečki nabirali robidne liste za čaj, kotlovino za kanone.
15.2.1915 je moral na vojsko tudi učitelj Rado Grum. Zelo ganljiv je bil prizor, ko so se od njega poslavljali otroci. Učenka Marija Lekan se je od njega slovesno poslovila in podarila šopek.
Pouk se zaradi težkih vojnih razmer prične šele tretjega novembra 1916. Otroci pridno delali za naše junake na bojnem polju. Pletli nogavice, šivali srajce, obrobili žepne rutice, nabirali robidovo perje za čaj in koprive. Tudi nekaj kotlovine so nabrali.
V šolskem letu 1916/17 je. c. kr. okr. šol. svet v Postojni namestil Minko Punčuh in Marijo Lavrenčič.
1917 začel pouk 8. oktobra, ker je vojska izpraznila šolske prostore.
Verske vaje. Šolsko leto 1917. Šolska mladina z učiteljstvom se je udeležila običajnih procesij na Telovo, velikonočno soboto pri Vstajenju, prošnji teden in v torek je šla v procesiji v Log. Vsak torej in vsak petek od maja meseca dalje do konca šolskega leta so bile šolske maše, pri katerih so peli otroci iz 4. razreda, na orglah jih je spremljala učiteljica Ljudmila Skala. Šolsko leto l917 se je končalo 15. julija z zahvalno službo božjo in cesarsko pesmijo.
V prvi polovici oktobra l918 se je med šolsko mladino pojavila španska bolezen. Okrajni šolski svet Postojna zaprl šolo do 25. 11.1018. Veliko pomanjkanje, komaj vsak drugi otrok imel svoje knjige.
4.11.1918 premagana avstrijska vojska. Kljub vaškim stražam se je vse vprek plenilo.
14.11.1918 je bila vipavska občina že zasedena z italijansko vojsko. Tu se je nastanila brigada Potenca. Ob prihodu je general Gianpetro povedal, naj se ljudstvo pomiri, ker so prišli vzdrževati »red in mir«
12.7.1919. Šolsko leto se je končalo z zahvalno sveto mašo. Po sveti maši se je dalo šolskim otrokom navodila, kako morajo uporabljati šolske počitnice v svoj prid. Nato se razdele nova italijanska šolska naznanila in se učence odpusti na svoje domove.
Tako je zaključil šolsko kroniko v letu 1919 vodja šole Anton Skala, ki se je rodil leta 1858 na Koroškem. Nekaj let po italijanski zasedbi je bil še v Vipavi, po letu 1922 pa se je izselil v Jugoslavijo, ker ni hotel sprejeti italijanskega državljanstva Šolarji, starši in učenci so se od njega poslovili s prisrčno slovesnostjo, čeprav je bilo znano, da je bil Skala zelo strog učitelj. Še danes pa je živa zgodba, ki se je v času njegovega službovanja resnično zgodila. Na šoli sta z njim učila še Rado Grum in Franc Mercina. Nekaj učencev je bilo kaznovanih tako, da so jih po pouku zaprli, a ti so odprli okno in po žlebu splezali na tla ter zbežali domov. Učiteljem so za spomin na ta dogodek pustili tole sporočilo: Skala poka. Grum grmi, Mercina krepan pod mizo leži! Na tablo ga je napisal takratni učenec Bruno, po domače Medenov iz Vipave.To zgodbo mi je povedal moj pokojni sosed Franc Lekan.Kakšne posledice je imel ta zapis za učence, pa ni znano.
Z Rapalsko mirovno pogodbo med Kraljevino SHS in Kraljevino Jugoslavijo leta 1920 so prišli naši kraji uradno pod Italijo. Vse ustanove in državne institucije avstro-ogrske države so se začele počasi, a vztrajno spreminjati in prilagajati italijanskim predpisom. K sreči so na šoli v Vipavi po prihodu Italijanov nekaj let še učile slovenske učiteljice domačinke Julija Kalin, Milka Skala in Dora Bratovš. V začetku šolskega leta 1923 se v vseh tujejezičnih osnovnih šolah v Italiji uvede italijanščina kot učni jezik. V letu 1925 je bilo konec tudi dodatnih ur za slovenščino. Vedno manj je bilo slovenskih učiteljev, ker so jih nasilno izgnali. Na njihova mesta pa z juga Italije pošiljali italijanske učitelje. Pouk je potekal po italijanskem programu s poudarkom na italijanski zgodovini s fašistično ideologijo, seveda v italijanskem jeziku. Po letu 1928 pa je bila po naših krajih v javnosti prepovedana še slovenska beseda. Zato je razumljivo, da je v šolsko kroniko na Slapu učiteljica Anica Preprost zapisala, da je šola izgubila svoj namen, postala je prisilna potujčevalnica. In taka je ostala dolgih petindvajset let. Kakor je zapisal v šolsko kronika nadučitelj Anton Skala, se je italijanski vojski dejansko zelo mudilo, saj je Vipavo okupirala že 14. novembra 1918, ko je stopala preko mostu čez Belo in ljudem prijazno delila pomaranče in čokolado. Torej je novembra 2018 minilo že sto let od prihoda Italijanov v naše kraje.
Žal pa je sedanja italijanska politika vključno z predsednikom Evropskega parlamenta Antonijem Tajanijem vse to pozabila in še bolj žalostno je to, da je tudi naš odmev političnega vrha iz Ljubljane na njegove besede v Bazovici, bil meglen in premalo odločen.
Omenjeni del šolske kronike s komentarjem je bil objavljen v Zborniku o šolstvu v Vipavi: stoji učilna zidana, ki smo jo izdali učenci 4. letnika nižje gimnazije Vipava, šolsko leto 1956/57 leta 2007 skupaj z nekaterimi našimi takratnimi učitelji ob zlatem jubileju zaključka te šole.
Muzej prve svetovne vojne v vipavski vojašnici
