Stoletnik Aleksander Lestan

Aleksander Lestan, stoletnik. Foto: Pavel Peter Bratina

Sredi maja je upokojeni črniški dekan in župnik msgr. Aleksander Lestan praznoval 100. rojstni dan. To je za redke pomemben korak. Po Svetem pismu je namreč sedemdeset let nekaj normalnega, osemdeset za krepke, devetdeset za izbrance, sto pa počastitev na božji dlani.

V torek, 14. maja, smo se v Črničah na Vipavskem s škofom Jurijem zahvaljevali Bogu za sto let življenja, dela in pričevanja duhovnika Aleksandra Lestana. Veliko župljanov pa tudi ljudi iz okoliških vasi je s svojo navzočnostjo izražalo globoko hvaležnost Bogu, slavljenčevim staršem in seveda njemu samemu za vse, kar je v 100 letih življenja in 77 letih duhovništva dobrega storil na štirih postajah dušnopastirskega popotovanja od Idrije in Velikih Žabljah do Prvačine in Črnič, kjer deluje 47 let. Tu je bil tudi zadnji rezidencialni dekan.

Koprski škof Jurij je v svojem nagovoru izpostavil tri dobre lastnosti Aleksandrovega značaja: načelnost, krotkost in presežnost. Najprej: »Bil je načelen kot Janez Krstnik. Ni bil trst, ki ga veter maje, in ni bil oblečen v mehka oblačila (Mt 11,8). Skozi razburkano stoletje zgodovine je spretno krmarim svoj čoln … Ostal je zvest Bogu in Cerkvi, svojemu prepričanju in svojim obljubam, svoji vesti in svojemu poklicu. Kakor tudi sam pravi: ‘Skušal sem biti duhovnik in nič več kot to! Nobeno strankarstvo me nikoli ni zanimalo. In tudi pristranski nikoli nisem bil!’«

Na praznovanje je prišla večina primorskih duhovnikov. Tudi tisti, ki težje hodijo. Kako veselo je to bilo, si lahko ogledamo v fotogaleriji župnije Kamnje: https://www.kamnje.net/100-let/ Pri slovesni maši je imel pridigo kar stoletni Lestan. Kako živahno in nič kaj stoletno je govoril, lahko slišimo tudi po internetu: https://www.youtube.com/watch?time_continue=19&v=mS_aPOzeUlA

Mirenc ALEKSANDER LESTAN se
je rodil 14. maja 1919 v Rečici ob
Savinji. Ljudsko in srednjo šolo je
obiskoval v Italiji, bogoslovje v
Gorici, kjer je bil 30. maja 1942
posvečen v duhovnika. Služboval je v
Idriji, Velikih Žabljah, Prvačini in Črničah. Foto: Pavel Peter Bratina

Vipavska se pridružuje čestitkam, ki jih črniški jubilant sprejema, pa tudi veselju prijateljev, znancev, občinskih mož, ki so ga ob tej priložnosti obiskali, mu izročili priznanje ter privoščili še kakšno leto na tem našem prisončju. Gospod Aleksander Lestan je živa legenda vipavskih duhovnikov. Bistremu, jasnemu in duhovitemu v besedah ne manjka velikodušnosti in vztrajnosti, s katerima se pogumno in modro pomika skozi premene časov.

Mirenc po rodu se je 15. maja 1919 kot prvorojenec rodil begunskim staršem v Rečici ob Savinji. Po vrnitvi v porušeno domačo vas se je ob duhovniku Oskarju Pahorju odločil za duhovniški poklic, šel  skozi potrebne slovenske in italijanske šole ter bil ob zori II. svetovne vojne– 30. maja 1942 – »predčasno« posvečen v duhovnika skupaj z  Vinkom Črnigojem, Jožkom Kragljem, Slavkom Obleščakom, Slavkom Rejcem, Ludvikom Rusjanom in Ludvikom Slugom.

Nadškof Margotti ga je po posvečenju poslal za kaplana  v Idrijo, kjer sta se pod isto streho znašla s sošolcem Jožkom Kragljem, ki pa je bil kmalu prestavljen; sam je tam dočakal konec vojne. Jutro njegovega duhovniškega delovanja je povezano z zapletenimi vojnimi razmerami. V njih je februarja 1944 njegov drug, cerkljanski kaplan Ludvik Sluga, pretrpel mučeniško smrt v Lajšah. Bližino smrti pa je dvakrat zaznal tudi sam.

Šestinsedemdeset let dolga poklicna pot ga je nadalje vodila skozi Velike Žablje, Prvačino z Gradiščem do Črnič, kjer se je leta 2004 odpovedal župniji ter vživel v vlogo upokojenca in duhovnega pomočnika že dvema črniškima upraviteljema.

Aleksander Lestan, stoletnik, sprejema čestitke drugega najstarejšega duhovnika na Primorskem, Franca Kralja. Foto: Pavel Peter Bratina

Kjerkoli je bil, še zlasti pa v Črničah, je prispeval h gmotnemu in duhovnemu napredku ter skrbel, da se je podedovana kulturna in sakralna dediščina vzdrževala in obnavljala. To je leta 2009 dokazal tudi s knjigo Župnija in dekanija sv. Vida v Črničah na Vipavskem.

Zaradi preizkušenj je njegovo zaupanje v Boga, pravega Očeta človeških otrok, neizmerno. Pa tudi Gospod je znal z Aleksandrom Lestanom. Spremljal ga je na vseh postajah njegovega življenja in ga ohranjal čilega in zdravega, za delo, ki je duhovnike iz takšnega testa potrebovalo.

Njegovi sošolci pa so odhajali po prav zanimivem vrstnem redu … Najprej je Gospodova dekla prišla po Ludvika Sluga, mučenca iz Lajš, zadnjega v vrsti, in se po abecedi bližala Lestanu, ga preskočila, da je vzela prvega, Črnigoja. Ko sta ostala s Kragljem sama, sta ugibala, kateri vrstni red bo obveljal pri njima. Vzela je Jožka Kraglja.

Tako se gospod Aleksander danes spominja vseh, ki so bili odpoklicani pred njim, in moli za žive in mrtve. Naj bo še nekaj časa tako. Kajti delavcev je malo, vinograd pa obsežen in zahteven.

Življenje je našega slavljenca izklesalo v klenega človeka in zaupanja vrednega duhovnika, v zvestega državljana in svetlega predstavnika Cerkve, v moža trdega dela in potrpežljivega čakanja na uresničitev tega, kar plemenitega pestujemo v sebi. V njegovem življenju se zato zrcalijo zmuzljivi časi in dragotine prihodnjega veka.

Ob sklepu maše, pri kateri je somaševalo dvanajst duhovnikov, streglo četvero prvih in dvanajstero mladih strežnikov, se zahvaljevalo malo in veliko in prepeval okrepljeni domači pevski zbor, je spregovoril tudi gospod Aleksander. Pozornost, namenjeno njemu osebno, je preusmeril Vanj, od katerega je vse, kar imamo. In na zakonce, svete zakonce, od katerih prihajajo spodbude za nove duhovne poklice. Tudi njegovi starši so ravnali podobno. Mati ga je še ne enoletnega položila na Marijin oltar v Rečici ob Savinji, kjer je bila begunka, otrok pa sirota ob živem očetu na ruski fronti … In je bila uslišana.

Marsikaj dobrega in hudega je dal skozi.. Vsaj trikrat je bil v smrtni nevarnosti. In vendar pravi: »Lahko rečem, da me je imel Bog rad!« Zato sklenimo, da je njegov duhovniški poklic velik Božji dar, ki je vzklil ob dobrih starših, rastel in zorel pa ob skrbnem delu in krščanskem življenju na vseh duhovniških postojankah. Ob njem se potrjuje spoznanje, da mora vsak, ki piše zgodovino, nanjo pozabljati, pero pa prepustiti Piscu, ki je prvi Mojster besede. Božje. Edino prave in zveličavne.

Škof Jurij je slavljencu v zahvalo izročil oljčno mladiko, da bi – kakor on – zelenela in rodila sadove tudi v Črničah ter »oznanjala, kako dober in pravičen je Gospod«, v katerem ni krivice.

A.L.

Ne spreglejte
Naloži več