Prihodnost se še ni zgodila (Andrej Bajuk)

Dr. Andrej Bajuk s soprogo v Skriljah

Z upanjem in odločnostjo se moramo zazreti v narodov spomin – tam so naš pravi obraz, naš ponos in naš navdih za prihodnost.

Tako se začenja govor pokojnega predsednika slovenske vlade dr. Andreja Bajuka (1943-2011), ki je bil na Vipavskem izvoljen za poslanca v slovenskem parlamentu (2004). Na tem mestu v čast največjega nacionalnega praznika in v spomin na velikega Slovenca Bajuka, objavljamo njegov domoljubni govor, ki je danes še bolj aktualen kot v času svojega nastanka. Dr. Bajuk ga je povedal nekaj tednov pred svojo smrtjo.

V teh dneh praznujemo dvajsetletnico naše svobodne, suverene in svetovno priznane samostojne države Slovenije. Dobro se zavedamo, da vse to ne bi bilo mogoče brez včasih na videz nepomembnih prispevkov neštetih Slovenk in Slovencev, ki so skozi stoletja, velikokrat v silno neprijaznih okoliščinah, ohranjali in gojili slovensko zavest, naš jezik in našo kulturo nasploh. Vendar pa moramo tudi priznati in brez dvoma izpovedati, da smo imeli pred dvajsetimi leti tako kot v drugih trenutkih naše zgodovine ljudi z dovolj poguma in razsodnosti, ki so pravilno razumeli svoj čas, se pravočasno zavedali trenutka in tudi dosledno in odločno ukrepali. Praznujemo torej, pod znamenjem hvaležnega spomina in v opomin nam vsem, da ohranitev tega neizmerno dragocenega daru naše suverene države, ki smo ga prejeli in o katerem so naši dedje le upali in sanjali, zahteva od nas nič manj poguma, odločnosti, zvestobe in ljubezni, kot so jih oni izkazali skozi stoletja naše skupne zgodovine. Hvaležnost, spomin in opomin!

Dr. Andrej Bajuk s soprogo v Skriljah

Ko smo praznovali prvo desetletnico naše osamosvojitve, sem imel izredno priložnost, da sem nagovoril veliko množico na Kongresnem trgu. Misli, ki sem jih takrat izrekel, so bile spodbuda in so danes še kako aktualne. Zato jih hočem ob tej izjemni priložnosti zavestno ponoviti:
V teh dneh se spominjamo tistega izjemnega časa, ko smo Slovenci jasno zaslišali klic zgodovine: »Slovenija, vstan´!«
V tistih velikih dneh so stopili na čelo ljudje, ki so imeli srčnost in odločnost, prisebnost in znanje, da so nas privedli k tisočletnemu cilju. Imeli smo tudi ljudi, ki so žrtvovali za rojstvo Slovenije največ, kar človek lahko žrtvuje: svoje lastno življenje. Obnovimo danes – in ne le danes – našo trajno zavezo: vedno boste živeli v hvaležnem spominu naroda!
A tedaj je prišlo do izraza še nekaj, brez česar bi sanje stoletij nikoli ne postale resničnost: ljubezen do svojega lastnega naroda in ponos, da smo Slovenci. Vedeli smo, kdo smo in kaj hočemo, zato smo znali prisluhniti času, razumeti okoliščine in končno, delovati v svoje resnično skupno dobro; zato smo prepoznali edinstvenost trenutka in edinstveno priložnost; zato smo znali – od spodaj navzgor – ustvariti složnost kakor nikoli prej; zato smo bili zmožni zgraditi najlepšo stavbo v naši zgodovini, hišo narodove svobode – slovensko državo. Temelj, na katerega smo jo postavili, je globok in trden: to je plodovito hrepenenje, povezano s trdim delom neštetih rodov, ki so razvili, ohranili in obogatili našo kulturo in narodno zavest.

Naš temelj pa je trden tudi zato, ker nam ni bilo lahko – ne v preteklosti in prav gotovo tudi ne v času rojstva naše samostojne države. Slovenstvo je skozi stoletja raslo kakor borovec na negostoljubnih skalnatih tleh, v pokrajini, kjer pogosto pustošijo viharji. A vendar – ne politični in kulturni imperializem številnejših narodov, ne vojne vihre, ne pogoste delitve in razprtije med našimi predniki, in ne krvava revolucija, ki je terjala toliko slovenskih življenj, niso preprečili rasti: drevo slovenstva se je skozi stoletja preizkušenj krepilo in pognalo v najvišji vrh.

Danes sedimo za isto mizo z drugimi narodi sveta, tudi z najštevilčnejšimi in najmogočnejšimi, in vsakomur lahko mirno pogledamo v oči, saj naša kultura in naša blaginja nista plačani s tujimi žulji in tujo krvjo. Ponosni smo lahko za svoj miroljubni odnos do vseh ostalih narodov. Ne pozabimo tega, ko se sprašujemo, kaj lahko nudimo mednarodni skupnosti, ko išče pot do miroljubnega sožitja.

Dr. Andrej Bajuk v Podnanosu

Naša mlada država stoji pred novimi, usodnimi izzivi. Čas, v katerem živimo, je čas neizbežnega svetovnega procesa globalizacije, in čas integracijskih tokov. Slovenci po svojih koreninah pripadamo evropski kulturi, ki je mnogo več kakor zgolj oblika političnoupravne povezave. Evropa je svet vrednot, iz katerega se napaja vsakdanje življenje družbe. Zato zgodovina Slovencem danes kliče: utrdite in bogatite Evropo na svojih tleh!

Vsi Slovenci in vsi državljani moramo biti sposobni preživeti in napredovati v teh novih pogojih: to pa pomeni ustvariti visoko razvito družbo in ohraniti svojo samobitnost. Velika naloga slovenske politike in slovenske kulture je izoblikovati notranjo povezanost naše družbe, ki nam bo vsem, ne samo nekaterim, omogočila, da bomo kos zahtevnemu procesu vključevanja v globalizirani, razviti svet in da bomo ostali to, kar želimo biti: Slovenci.

Slovenska družba mora stopiti na višjo raven, utemeljeno na pravičnosti, enakosti v možnostih, osebni odgovornosti in solidarnosti. Pred dvajsetimi leti smo Slovenci doživeli čas milosti, rekli smo veliki »da« življenju in s tem pritrdili vrednotam prihodnje družbe. Ohranimo tudi danes zvestobo tej svoji odločitvi!

Staro reklo pravi: »Globlje ko pogledaš v preteklost, dlje v prihodnost vidiš.« Ko iščemo odgovore na izzive našega časa, se moramo zato z upanjem in odločnostjo zazreti v narodov spomin, saj bomo tam našli svoj pravi obraz, svoj ponos in navdih za prihodnost. Prisluhnimo zgodovini in prepoznali bomo to, kar je resnično dobro za nas!

Pred dvajsetimi leti smo Slovenci doživeli čas milosti! Sedaj – kot tedaj – ponovno slišimo klic iz globine naših korenin: Slovenija, vstan´!

Slovenija, vstan´! Proč od malodušja in cinizma, ki zastruplja našo vsakdanjost!

Slovenija, vstan´ Proč od brezpravja, ki jemlje voljo do poštenega dela, v družbo, kjer bosta enakost pred zakonom in pravičnost najvišji merili!

Slovenija, vstan´! Proč od sebičnega individualizma, ki uničuje družbo, ki poraja medsebojni prezir in sovraštvo, v ozračje vzajemne družbe, kjer bo spoštovano in cenjeno vsako pošteno delo!

Slovenija, vstan´! Proč z zaprtostjo, ki duši ustvarjalnost in postavlja na prestol povprečnost!

Slovenija, vstan´! Proč od razdvojenosti, ki nam zapira oči in zavest o skupni prihodnosti, k resnični, iskreni spravi v složnem sožitju vseh narodovih moči. Recimo s Prešernom, vsak pri sebi in vsi skupaj: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo …«

Ko ni verjel nihče razen nas, smo verjeli in čas je potrdil našo vero. Verjemimo tudi danes v svoj skupni jutri; zaupajmo v to, da je obzorje pred nami neskončno; zakličimo si, da se prihodnost še ni zgodila in čaka na nas. Tukaj in zdaj. Ne izpustimo je, saj je naša … Prisluhnimo glasu, ki nam govori iz globin zgodovine, in zgodilo se bo, kar pravi naš Alojz Gradnik:»vse bo mogoče, kar bo neverjetno, in še v omahovanju sebe svest se zdramil rod bo v siju novih zvezd.

Vipavska, vrt Slovenije Foto: (c) Tino Mamić 2018

Izkušnje iz naše zgodovine, še posebej tiste iz minulega stoletja, nas učijo, da se lahko država povsem odtuji človeku, se povzpne nadenj, ga napravi v ničvredno blago in izkorišča njegovo energijo kot pogonsko sredstvo za svoje nečloveško in celo protičloveško delovanje. Res pa je tudi, kot pravi veliki evropski mislec sv. Avguštin: mi sami – ljudje – smo časi. Ali so ti časi dobri ali slabi, je torej odvisno v veliki meri od nas samih, od našega delovanja ali nehanja. Ali je država oblika civilizirane človeške skupnosti, v kateri ljudje lahko prosto in ustvarjalno živijo, ali pa je moloh, družbeni organizem, ki uničuje ljudi, je tudi predvsem stvar naše odločitve. Na razmere, v katerih živimo, lahko sami vplivamo veliko bolj, kot smo se navadili misliti ali verjeti. To misel si moramo nenehno ponavljati, da jo v nepreglednem vrvežu političnih in družbenih dogodkov ne bi zgubili izpred oči. Samo tako bo lahko več kot zgolj misel in bo postala spoznanje in prepričanje, ki bo prebudilo naše najboljše sile in nas v resnici – ne zgolj na videz – privedla k ciljem, ki si jih kot družba zastavljamo.
Prav zato in v zavesti, da se prihodnost še ni zgodila, prisluhnimo ponovnemu »Slovenija, vstan´!« – v prepričanju, da bo obrodilo tako zaželene kot nujne sadove.

Andrej Bajuk

Ne spreglejte
Naloži več