Site icon Vipavska.eu

75 let od umora družine Brecelj

Na dan državnosti je bila v Branici maša v spomin tragičnega dogodka vipavske rodoljubne družine. Na Vipavskem je poleti 1944 odmeval umor več članov ugledne Brecljeve družine, narodno in krščansko usmerjene.

V Žapužah pri Ajdovščini je patrola Vojske državne varnosti (VDV), ki je štela 23 mož, 8. julija 1944 vdrla v hišo družine Brecelj. Odpeljali so očeta Jožefa, hčerki Angelo in Marico ter dvanajstletnega sina Martina. Člani družine naj bi se temu ostro uprli, skušali naj bi tudi priklicati Nemce iz sosednje postojanke. Odpeljali so jih na sedež okrožne izpostave, kjer so jih vsaj dva dni zasliševali. Nekaj dni so jih vlačili s seboj in 12. julija 1944 pobili v gozdu blizu Gornje Branice. Zanje se je dan pozneje pri »partizanskem sodišču« zavzel tudi črniški dekan Alojzij Novak, ki je »prosil, naj slučaj preiščejo ter krivico popravijo« in to zapisal v Črniško kroniko. Ni namreč vedel, da so že umorjeni. O svoji nameri je govoril z javnim tožilcem pri višjem vojaškem sodišču IX. korpusa. Sodeč po ohranjenih arhivskih dokumentih je ta zaradi protestov načrtoval, da bi proti umorjenim članom družine Brecelj organizirali naknaden sodni postopek.

Preživeli član družine

V zvezi z aretacijo domačih je zanimivo pričevanje Bogomila Breclja (1925–2011), preživelega člana Brecljeve družine. Leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, deloval je v slovenskih zamejskih župnijah. Pričevanje je zapisal pokojni duhovnik Jožko Kragelj (1919–2010), ki mi ga je izročil oktobra 2008:

Pogreb umorjenih je bil velik in žalosten dogodek za vso dolino. Foto: arhiv družine Brecelj

»20. junija 1944 so partizani streljali z Zapuškega hriba na nemško kolono, ki se je pomikala po cesti. Enega vojaka so ubili, nekaj pa ranili. Že naslednjega dne, bil je praznik sv. Alojzija, so Nemci zažgali vas. Začeli so na zgornjem koncu, gorela je že dobra polovica hiš, okrog 30. Brat, ki je bil pri domobrancih, je preprečil, da bi zgorela tudi druga polovica vasi z našo hišo vred. Terence je jezilo, da je naša hiša ostala.

Čez dobra dva tedna, 8. julija 1944, so naši ves dan pospravljali seno na pobočju Angelske gore na Klopočišču nad Slekoti. Bil je že mrak, ko so pripeljali domov in seno zmetali na skedenj. Utrujeni so sedli za mizo. Niso še povečerjali, ko so se prikazali partizani. Prišli so s Planine čez Rusnje, ne po vasi, ampak pod Žapužami mimo naše brajde. Pot jim je moral kazati nekdo, ki je vas dobro poznal. Mama ni znala povedati, koliko jih je bilo. Morda dvajset, morda petdeset. Ko so vstopili, je bila hiša že obkoljena. Niso veliko govorili. Vse so preiskali, pobrali vso literaturo, ki je bila proti komunizmu. Drugi so šli v hlev in z živino v breg. Pobrali so vse: vola, kravi in junici. Do Gorenja so si za gonjača izposodili Ceneta, ki je pomagal pri košnji. Naši so se stisnili za mizo in čakali, da se bo razpletlo. Sledil je ukaz, da morajo z njimi na komando na zaslišanje ali nekaj takega. Uprli so se: mama naj ostane! Pomagalo je. Niso pa se dali pregovoriti za Martina, čeprav še ni imel štirinajst let. Rekli so, da jim bo kazal pot. Morda so se bali, da bo tekel po pomoč. Na lepem so postali živčni in nevarni. Druga skupina se je namreč napotila k našemu stricu Venclju Breclju spodaj pri cerkvi. Tam ni šlo tako gladko. Naleteli so samo na ženske in te so začele kričati. Stana se je celo izmuznila iz kuhinje, stekla po stopnicah in skozi štalo na plano. Začela je na ves glas klicati na pomoč. Eden izmed partizanov, ki so stražili zunaj, jo je s prvim strelom smrtno zadel. Drugi so se ustrašili, da je strel opozoril Nemce v trgu, in so se umaknili. Mama je gledala za našimi, kako so odhajali po vasi navzgor proti cesti, ki pelje na Col. Ni vedela, kako naj si pomaga. Na Nemce ni mogla računati, domobrancev takrat še ni bilo v Ajdovščini. Obsedela je v hiši in molila. Hlev je bil izpraznjen, hiša zapuščena.

Po petdesetih letih je spregovoril domačin Bruno Samec. Veliko ni povedal. Z očetom sta se takrat skrivala na naši štali. Tam sta se zakopala v seno. Nista se umaknila pred Nemci, ampak pred partizani, čeprav sta bila njihova. Opazovala sta, kaj se dogaja, kolikor se je dalo videti. Partizanov nista prepoznala. Zunaj je bila tema, saj vas ni bila razsvetljena. Slišala pa sta mukanje živine, strel na vasi in osorna povelja nočnih obiskovalcev.«

“Narodna zaščita” justificira narodnozavedne

Zasliševanje aretiranih Brecljevih je prevzela Narodna zaščita, nastal je tri strani dolg zapisnik, ki ga je podpisal Anton Semenič – Medved, »Načelnik Okrožne izpostave ONZ«. On je tudi izdal nalog za »justifikacijo« Brecljeve družine.

Zasliševalec je očitno imel največ opravka z »obdolžencem« Jožefom Brecljem, ki se je moral zagovarjati predvsem zaradi svojega protikomunizma. »Komunizem da jemlje lastnino tudi revežem, govoril sem nasplošno.« Nadalje so zasliševalca zanimale zveze Jožefa z Ljubljano in stiki s sokrajani. Razložil je tudi, zakaj je proti komunizmu: »Sem z idejnega stališča proti komunizmu, ker je komunizem proti viri.« Zasliševalec Medved se je na koncu podpisal pod zapisnik in pristavil, da je zaslišanec to odklonil, ne da bi navedel razlog za to.

Ob aretaciji članov družine Brecelj so se očitno oglasili tudi njihovi sorodniki v Ljubljani, ki so bili v tesni povezanosti z OF in partizanskim gibanjem. Prav oni so se verjetno obrnili na partizansko in partijsko vodstvo v Kočevskem Rogu, ki je očitno zamudilo z intervencijo na Primorsko, zato pa so uvedli sodno preiskavo. Dr. Božidar Kobe, javni tožilec pri Višjem vojaškem sodišču IX. korpusa NOV in POJ je tako že 19. julija 1944 poslal dopis dr. Mirku Šlibarju, javnemu tožilcu na Vipavskem področnem vojaškem sodišču, naj temeljito razišče okoliščine aretacije družine Brecelj in naj poroča o njej. Dr. Šlibarju je bil podrejen njegov namestnik, ing. Jože Gabrovšek – Svit, slednjemu pa zasliševalec in tudi morilec Anton Semenič – Medved. V poročilu z dne 27. julija 1944 je dr. Šlibar svojemu nadrejenemu poročal glede ugotovitev o tem primeru. Opravil je namreč zelo natančno preiskavo, zaslišal priče in samega Medveda. Hkrati je preveril situacijsko poročilo za 10. julij 1944, kjer so ohranjena poročila o razmerah na terenu. Izsledki so kazali, da naj bi se Medved nekoliko prenaglil v postopku, vendar naj bi tega ne storil namenoma. Javni tožilec je 30. julija 1944 prvič zaslišal tudi preiskovanega Medveda, ki je izvršil umor članov družine Brecelj. Omenjeni je med zaslišanjem zavračal svojo krivdo in jo prelagal na nadrejenega Svita, s katerim naj bi sicer bila dobra prijatelja. Slednji naj bi tudi zasliševal aretirane, o njih naj bi tudi izjavil, da so zakrknjeni belogardisti, ki naj bi jih bilo potrebno postreliti. Na zapisnik tega zaslišanja se sklicujeta tako Svit kot Medved sam v ohranjenem zapisniku z zaslišanja 8. avgusta 1944.

V obširnem arhivskem dokumentu z dne 6. avgusta 1944 je Svit to zanikal in pojasnil: »9. julija dopoldne je prišel k meni na področje tov. Bernard, član Okrožne izpostave za Vipavsko, in me naprosil, naj kot v. d. javnega tožilca pridem k njim na Izpostavo in pomagam zasliševati vse preiskovance družine Brecelj, znane belogardistične agitatorske družine iz Žapuž, ki jih zaslišuje tam že od prejšnjega večera (8. julija) od 6. ure do 6. ure zjutraj. Nalogo sem prevzel, delal 9. julija od 8–12 dopoldne in 2–1/2 5 popoldne in začeti posel dokončal. Zasliševal sem v prisotnosti neke partizanke in treh partizanov. Sproti smo pisali zapisnik. Brecljevi so povedali vse. Posebej mi je padel v oči Martin, izredno zvit in trmast dečko, kajti na koncu zasliševanja je izjavil, da je več povedal, kot so mu doma govoriti naročevali, kaj sme in kaj ne sme v javnosti izven doma govoriti /…/ Tudi zanikam, da bi Medvedu izjavil, da bi bil soglasen za kakšen izjemni ukrep. Tudi nisem N. N.-u ob tej priliki rekel, da izjemni ukrep zahteva narod, ki bi v primeru izpustitve dvomil v pravično maščevanje nad narodnimi izdajalci s strani naših narodnih oblasti. Izrecno odklanjam, da bi to svetoval v tem konkretnem primeru, saj nisem imel časa za tak dolg razgovor. Kot sem že povedal, sem bil ves čas za to, da se jih postavi pred sodišče, ki jih bo prav gotovo obsodilo na smrt. To je bilo moje prepričanje že pri zasliševanju. Da bi N. N.-u tako govoril, češ naj jih postreli, ni res, kajti moja beseda ni v tem oziru merodajna in odločujoča. Pripominjam, da se je likvidacija izvršila šele drugi dan in ne na podlagi mojih izjav, ampak radi alarmnega stanja in ogrožanja naših položajev od okupatorja. Vzamem na znanje, da do nadaljnje odredbe javnega tožilca ne bom vršil več poslov v. d. javnega tožilca, dokler se ta zadeva popolnoma ne razčisti.« (ARS, AS 1931, škatla 1019, mapa 7. Okrožje Vipava NZ, zapisnik št. 106).

Svit seveda ni povedal, na kakšen način mu je uspelo izvleči priznanja iz aretiranih članov družine Brecelj in to po celodnevnem zasliševanju. Hkrati dodaja: »Nalog za likvidacijo sem izdal samo radi izrednih prilik in povem, da sem likvidacijo izvršil popolnoma sam, ker sem se znašel v tako težkem in odgovornem položaju ter sem smatral moj ukrep za popolnoma pravilen in kot edini izhod v tem trenutku.«

“Nujen ukrep” Osvobodilne fronte (OF)

Očitno se je celotna preiskava osredotočila v dokazovanje, da so si Brecljevi smrt zaslužili ter da je šlo pri njihovem umoru za nujen ukrep, izpeljan v skladu z določili okrožnice IOOF, saj se je partizanska enota zaradi grozeče hajke znašla v zagati. Pri odločitvi za umor je bila očitno odločilna tudi beseda terencev, na katere se sklicuje tudi N. N., saj bi morali Brecljeve po njihovem odstraniti že pred sedmimi meseci. Dr. Šlibar je namreč zaslišal tudi nekatere člane organov OF za Vipavsko, ki so obremenili Brecljeve. Obtožbe so pavšalne in govorijo o sovražni literaturi, opozarjanju pred komunisti in komunističnim značajem partizanskega boja ter agitaciji za domobranstvo med vaščani.

Kakorkoli, šlo je za umor nedolžnih ljudi in krivci so lagali celo lastnemu vodstvu. Umorjene Brecljeve so v gozdu pri Kodretih našli šele 9. aprila 1945; četniki in primorski domobranci so njihova trupla prepeljali v domači kraj. Slovesno so jih pokopali 10. aprila ob veliki množici domačinov v Ajdovščini.

O prekopu je Bogomil Brecelj povedal:

»Po devetih mesecih neuspešnega iskanja in poizvedovanja smo zvedeli, da so naše pobili in da so zakopani v Gornji Branici. Imenovana je bila tudi ženska, ki ve za grob. Mislim, da je sporočilo posredoval šturski župnik Srečko Gregorec. Aprila 1945 sva šla z bratom Tonetom prosit domobrance za spremstvo. Major Janko Debeljak, ki je veljal za hrabrega vojaka, je odklonil pomoč z razlago, da je prenevarno, saj lahko padejo v nastavljeno past. Četniški oficirji, ki so takrat stanovali v Vipavskem Križu, pa so bili pripravljeni tvegati. Ob taki sili so pristali tudi domobranci, da gredo zraven. Bilo jih je pet pod vodstvom podporočnika Langusa.

V nedeljo 9. aprila 1945 smo se odpravili v Gaberje. Četniki so postavili straže po okoliških gričih, drugi pa smo poiskali tisto žensko. Ne spominjam se več, kje smo jo dobili. Pravijo, da v Kodretih. Morala je biti tista, ki je kasneje pravila, da je videla naše nekaj ur pred smrtjo. Ko sta namreč kmalu po vojni pleskarja iz naše vasi Jože Predic in Pepe obnavljala in pleskala cerkev v tisti vasi, sta hodila jest v hišo pod cerkvijo. Gospodinja ju je vpraševala, odkod sta doma. Ko sta povedala, da iz Žapuž, je začela kar sama od sebe pripovedovati: ‘Tisto noč, ko so jih streljali, so bili v naši hiši. Tu so sedeli za mizo. Njihov tata je celo plačal liter vina partizanom.’ Ko smo se leta 1993 zglasili pri tisti hiši, da bi na grobišču postavili križ, je bila najprej prijazna in se samo zaradi lepšega branila kave, ki smo jo prinesli v dar. Ko pa smo omenili, kdo smo in zakaj smo prišli, smo ji postali odveč. Vse je zanikala. Tudi njen sin je zatrjeval: ‘Jaz sem še mlad in ne vem nič!’

Takrat med vojno jo je bilo predvsem strah in je samo kazala podolgovat greben nad vasjo: ‘Tu nekje so jih streljali.’ Bil sem v skupini, ki se je vzpela na grič. Po eni uri brezuspešnega iskanja zaslišim s podnožja klice, da so prišli do naših. Ženska, ki so jo imeli s seboj, se je namreč čudno obnašala in bili so prepričani, da nekaj skriva. Četnike je minevalo potrpljenje. Poveljnik je zapretil: ‘Če ne pokaže, kje je grob, jo dajte pred drevo in končajte! Preveč časa smo že izgubili!’ Mislil je resno. Šele takrat je napravila tistih nekaj korakov s ceste navzgor. Sredi travnika na položnem pobočju je izvir, ki nikdar ne usahne, in kraju rečejo Preluže. Do tja jih je peljala in pokazala proti gozdu. Šli so v strelcih po travniku do gozda in vanj in po petdesetih metrih se je na sumljivem mestu udrla zemlja. Samo malo je bilo treba zakopati z lopato. Pomagala sta dva, ki smo ju pobrali v bližnji vasi. Očeta in Martina je prekrivalo 20 centimetrov zemlje in listja, pod njima pa sta bili Marica in Angela. Ker sta ležali globlje, sta bili bolje ohranjeni. Marica je imela okrog vratu obešeno manjšo torbico, v njej pa zlato uro in dokumente. Našli smo tudi očetovo zobno protezo. Imel sem aparat in sem vse fotografiral. Nato smo v vasi prisilili kmeta, da je zapregel voz, naložili trupla in odpeljali proti Šturjam. Tone je pohitel naprej v mizarsko delavnico za krste. V Marijinem domu ob šturski cerkvi smo jih položili na oder, zraven pa njihove osebne dokumente in Maričino zlato uro. Zdravnik dr. Vrčon je napravil avtopsijo in ugotovil, da so očeta potolkli, druge pa ustrelili.

Kar pridejo povedat, kako se Peljhan iz Trn v gostilni Snica v Šturjah širokousti, da gre za goljufijo. Vojaške kosti so pobrali, sedaj pa obtožujejo komuniste. Tone je zbral skupino vaščanov. Prijeli so ga za vrat in s silo privedli h krstam. Odprli so mu jih, da si je lahko ogledal mrtve in se prepričal, da nimajo samo kosti, nato pa nazaj v Snico, kjer je moral javno preklicati svoje govorjenje.

Z bratom sva prinesla to strašno novico mami. Stresla se je, sklenila roke in nama rekla: ‘Draga sinova, pokleknimo in zmolimo očenaš.’ Ko smo izrekli kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, je vzkliknila: ‘Obljubita mi, da se ne bosta maščevala, na noben način!’ Obljubila sva in to obljubo tudi držala, čeprav so nam nekateri ponujali možnost maščevanja. A največje maščevanje je – odpuščanje!

Na pogreb smo prišli vsi, kar nas je ostalo. Pavle je čez nekaj dni padel na Otlici. Po desetih letih, ko sem bil že duhovnik, mi je mama neki večer zaupala skrivnost: ‘Veš, kaj so rekle tvoje sestre, ko si študiral v Ljubljani? Rade bi darovale tudi življenje, da bi se ti odločil za duhovniški poklic. Bog ju je uslišal. Obe sta umrli mučeniške smrti in ti si postal duhovnik. Sedaj veš, komu se moraš zahvaliti!’«

Renato Podbersič ml.

DELITE
Exit mobile version