Vsako papeško potovanje ali njegov premik iz Vatikana vzbudi velik medijski odmev in ima tudi svoj namen. Danes so ta potovanja drugačna, kot je bilo tisto v letu 1782, ko je z velikim spremstvom skozi Vipavsko dolino potoval papež Pij VI.
To je bil Giovanni Angelo Braschi, rojen 25. decembra 1717 v Ceseni, ki je kot prvi papež na svoji poti na Dunaj uradno obiskal Slovenijo in od 10. marca 1782 prenočil v samostanu križnikov v Ljubljani. Na Dunaj se je odpravljal, da bi omilil krivično politiko cesarja Jožeta II. glede načrtovanega ukinjanja samostanov (tudi Svete gore), se ustavil tudi v goriški Lanthierijevi palači, v kateri še obstajata tozadevna spominska plošča in tako imenovana »papeška dvorana«.
Papeška karavana
Kljub številnim pomislekom se je papež odločil za potovanje na Dunaj in je 27. februarja 1782 odpotoval iz Rima. S seboj je povabil samo svoje osebne dvorjane. V prvi kočiji sta se s papežem vozila dva naslovna škofa Marcucci in Contessini, v drugi kočiji so sedeli papežev tajnik za latinska pisma msgr. Nardini, papežev osebni zdravnik Rossi, papežev spovednik Ponze in papežev ceremoniar msgr. Dini, ki je ves čas potovanja pisal dnevnik. Ta obsega več kot 500 strani. V tretji kočiji so bili nosilec papeževega križa msgr. Spagna, papežev kirurg Moselli in dva papeževa komorna služabnika. V četrti kočiji so se peljali kuhar, strežnik za serviranje jedi in dva hišna služabnika. Sledila sta še dva tovorna voza za vse mogoče predmete: oblačila, mašno opravo z mitrami in papeško krono (tiaro), da je lahko papež na Dunaju za veliko noč opravil slovesno mašo. V prvem tovornem vozu se je peljal kolarski mojster in hlapec za prtljago, v drugem pa dva konjska hlapca. Vso karavano sta spremljala še dva jezdeca.
Na poti proti Dunaju si je papež izbral Postojnska vrata, kar je bilo zaradi zimskega časa najbolj primerno.
Cesar se je odločil, da bo papeža v njegovem imenu pričakal v Gorici grof Filip Kobencelj, dvorni in državni podkancler in ga pospremil do Dunaja. Ta grof je tudi skrbel za papeževo prenočišče in prehrano. Zato je v vsak kraj postanka prispel uro pred papeževim prihodom. Po tihem pa je imel od cesarja ukaz, naj povsod prenočuje v sobi poleg papeža. Rečeno je bilo, da papež potuje kot zasebnik, zato naj z državne strani odpadejo zunanje počastitve. V krajih, kjer je papež prenočeval, je grof Kobencelj postavil po 40 vojakov za stražo, na poštnih postajah, kjer so menjali konje, pa po 14 vojakov.
V četrtek, 14. marca 1782, je papež prispel na habsburško ozemlje. V Gradišču ob Soči (Gradisca) ga je pričakalo celotno vojaštvo, postrojeno s prapori in orožjem. Isti dan je papež prispel do Gorice in se okoli 15.00 ure ustavil v palači grofa Lanthierija. Tam ga je pozdravilo veliko število goriškega plemstva, vsi v najsvečanejših oblačilih. Ob njegovem prihodu so zabobneli bobni. Z grofom Kobencljem je bilo dogovorjeno, da bo papež sprejel v splošno avdienco vse, ki ga želijo pozdraviti, tudi dame, kar tedaj v Rimu ni bila navada.
Postanka v Črničah in Vipavi
Dan kasneje, 15. marca, se je vsa karavana odpravila proti Postojni. Na poti v Postojno so se vozovi ustavili na poštnih postajah v Črničah, v Vipavi in na Razdrtem, kjer so menjavali konje. Na poštnih postajah je bilo postrojeno vojaštvo, ki je zadrževalo neverjetni naval ljudstva, tako da je moral papež ukazati, naj vozijo počasi, da se izognejo nesrečam. Na klancih na Rebrnicah je čakalo veliko število volov, ki so jih pripregli k vozovom, da so zmogli strmino.
Zgodovinar Simon Rutar poroča, da je papež ob postanku v Vipavi obedoval v graščini grofa Lanthierija in domneva, da je grof Lanthieri, ki je bil že papežev gostitelj v Gorici, pospremil visokega gosta do Vipave. Ko se je papeška kolona bližala Postojni, je začelo snežiti. Papež je prenočeval v Postojni, v stanovanju okrožnega glavarja in 16. marca 1782 nadaljeval pot do Ljubljane (17.3), Celja (17.-18.3.) in Maribora (18.-19,3).
V Mariboru je papeževa kolona štela že 16 voz, od tu dalje pa je bilo še toliko odličnikov, ki so hoteli spremljati papeža, da je karavana narasla že na 34 voz. Tudi proti Gradcu je bil velik naval ljudstva. Dini poroča, da je bil to najlepši prizor, kar si jih more kdo predstavljati. Na Dunaj je papež Pij VI. prispel 27. marca in ostal tam mesec dni. Cesarsko glavno mesto je zapustil 22. aprila, prišel preko Linza na Bavarsko, nato na Tirolsko, od tam proti Benetkam in je 13. junija prispel v Rim.
Dolga pot brez uspeha
Glede pogajanj s cesarjem lahko rečemo, da ni ničesar dosegel, cesar je svoje reforme nemoteno izvajal dalje. Rezultat papeževega obiska je bil le ta, da sta s cesarjem še naprej obdržala oseben stik. Od jožefinskih reform je najbolj ostala v spominu ukinitev samostanov, vendar se cesar ni polastil zaplenjene samostanske imovine, temveč je s tem premoženjem ustanovil nove župnije. S temi župnijami si je cesar Jožef II. postavil trajen spomenik v naši cerkveni zgodovini. Sprejem, ki ga je papež Pij VI. doživel pri prebivalstvu na potovanju, je bil nenavaden, zato je pot na Dunaj še povečala njegov ugled pri vernikih.
Vsekakor so se možnosti takih potovanj močno spremenile na bolje. Leta 1997 je Slovenija dočakala prvi uradni obisk papeža, ki ni imel tolikšnega spremstva in toliko kočij, kot jih je imel papež Pij VI. To je bil Janez Pavel II., danes že svetnik. Vmesnih postaj njegovega obiska tokrat ni bilo. Obiskal je le Ljubljano, Maribor in Postojno. In v Sloveniji, skupaj s 50.000 Primorci, praznoval svoj 76. rojstni dan. Pri nas se je mudil 17., 18., in 19, maja. Povsod so ga pričakale velike množice ljudi. Gotovo pa je, da je pustil nepozabne spomine vsem, ki smo ta njegov obisk spremljali osebno ali preko medijev. Drugi uradni obisk papeža pa je bil dve leti kasneje v Mariboru. Sedanji papež Frančišek je Slovenijo le preletel, obskal pa jo je dvakrat, ko še ni bil postal papež.
Podrobno je papeževo potovanje leta 1782 po Sloveniji opisal v Mohorjevem koledarju Miloš Rybar 1982.
