V naši ljubi domovini Sloveniji živimo v zelo birokratski družbi oziroma sistemu. Ni ga pri nas človeka, da tega ne bi občutil, nekateri več, drugi manj, kakor nanese. Vsak dan nas učijo in strašijo s tem ali onem sprejetem zakonu, kdaj je bil sprejet in kje. In tako prihajajo na naše domove razna obvestila, opozorila, opomini, kaj vse nismo storili, pa bi morali, sicer bomo kaznovani. Najbolj birokracijo občutimo tisti preprosti ljudje, ki nimamo nikakršne povezave z onimi, ki nas s temi zakoni strašijo, jih sprejemajo in če je le mogoče tudi oglobijo.
Banalen primer kmetijske birokracije je poziv vsem tistim, ki v opuščenih vinogradih do 20. novembra še nismo prešteli vseh grozdov vinogradih na trtah, ki so stare 42 let, prijavili koliko vina smo pridelali, koliko smo ga spili in koliko ga imamo še v zalogi. Dobro, da predpis ne sprašuje še po tistih, ki smo ga spili. In o tem smo bili po radiu že opozorjeni, da ja ne bi pozabili na to zakonsko določilo. Človek se res vpraša zakaj je to sploh potrebno in komu to služi.
Taka obvestila ali strašila pošiljajo naši državni organi, komisije in druge državne institucije, ki naj bi skrbele, da bi bili vsi pred zakonom enaki. Da to ni res, lahko sami presodimo, ko poslušamo uradna poročila, iz katerih se da sklepati, da to ne drži. Iz prakse pa izhaja žalostno dejstvo, da so veze in poznanstva naša največja in uspešna zakonodaja.
Pa poglejmo samo en preprost primer, kako se to v praksi dogaja. Pred očmi imam samo naše kužke, ki jih lastniki spremljajo na sprehode. Pa se zgodi, da se kuža podela na cesti, stezi, pločniku ali travniku. To dela, ko gre sam na sprehod in tudi, ko ga na sprehod pelje njegov lastnik. Bog ne daj, da to vidi redar. Takoj oglobi lastnika, če tega iztrebka ne počisti. Tudi taki se najdejo. Podobno se godi tudi našim šoferjem tovornjakov, ki to potrebo opravijo v sili razmer med vožnjo pod milim nebom v zračnico tovornjaka, če jih zaloti mož postave. Podobno smo kaznovani, če narobe parkiramo ali prehitro vozimo. Potem pa gledamo po TV kupe smeti vseh vrst in iztrebkov, ki jih za seboj puščajo nezakoniti migranti, ko nepoklicani vstopajo v našo državo in to celo brez osebnih dokumentov, brez imena in priimka. In še več si dovolijo, celo nepoklicani vstopajo v domove domačinov in jih s tem vznemirjajo, da ne omenjam še vseh ostalih kaznivih dejanj, ki jih počenjajo. Z njimi se dela kar v rokavicah, saj jih naši organi bolj ščitijo kot pa kaznujejo. In spet se premikajo naprej in počenjajo isto in nihče od njih ne zahteva kazni za puščeno umazanijo, kakor vidimo na posnetkih TV. Njihovo umazanijo morajo potem počistiti drugi, med njimi tudi domačini, ki so jih prej migranti vznemirjali. Očitno je v tem primeru dokaz, da pred zakoni nismo vsi enaki ali drugače povedano: nekateri si lahko dovolijo vse, še dolgovi se jim odpišejo, drugim pa se zakonito izterjajo. Potem pa se pojavi skupinica domačinov, ki so se odločili zaradi lastne varnosti in ustanovili »Štajersko vardo«. In zaradi nje se sedaj trese vsa Slovenija in bentijo čez njo z vseh vrhov naše politike, da je to kaznivo in prepovedano dejanje. Zanimivo! Naj se vprašajo, zakaj se je ustanovila ta «nezakonita varda«. In potem naša zakonita oblast ugotovi, da je ne more preganjati in napove takoj spremembo zakonodaje. Oblast sedaj bolj nadzoruje naše pogumne fante, ki so se samoiniciativno organizirali v bran domovine Slovenije, kot pa migrante, ki še kar naprej prihajajo v povečanem obsegu. Tako »vardo« bi potrebovali še na Jelšanah in drugod.
Kje je sedaj tista »pravljica, da smo pred zakoni vsi enaki?« To je le reklama našemu sedanjemu sistemu, ki to dovoljuje in ga s tem opravičuje.
Prav je imel naš pesnik Rado Bordon: »Čas podobo nosi po človeku!«
