Site icon Vipavska.eu

Meškova priznanja 2019 Alenki Puhar, Igorju Omerzi in oddaji Tarča

Glavno, to je častno priznanje Boruta Meška 2019 za življenjsko delo je prejela prevajalka, urednica in publicistka Alenka Puhar. Priznanje podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP).

ZNP je podelilo tudi dve Meškovi priznanji za posebne dosežke: publicistu Igorju Omerzi ter Lidiji Hren in njeni preiskovalna skupina TV Slovenija EkstraVizor, ki ustvarja oddajo Tarča. 

Obrazložitev priznanja Puharjevi

“Verjetno bi lahko za vsakega Meškovega nagrajenca in nagrajenko za življenjsko delo zatrdili, da razlogov, zakaj nagrado prejema, sploh ni potrebno navajati, saj se ponujajo sami od sebe. Vendar se zdi, da je utemeljevanje pri tokratni nagrajenki, gospe Alenki Puhar, še posebej odveč. Njen glas v slovenski družbeni in medijski krajini je tako nespregledljiv, tako drugačen in sočasno tako trdoživ, da mu pravzaprav ni potrebno ničesar dodajati, pač pa mu je najbolje prisluhniti.

Kljub temu zaradi običaja, navade in spodobnosti ne moremo izpustiti nekaj besed, ki naj podkrepijo sicer samoumevno odločitev komisije za podelitev častnega priznanja. Morda je lahko izhodišče zanje zbirka vtisov nekaterih izmed nas ob začetnih srečevanjih z gospo Alenko Puhar. Očaranosti nad jasno oblikovano mislijo se je pridružilo strahospoštovanje spričo ostrine, s katero je bila ta misel povedana, tudi v osebnem pogovoru. Ostrino današnja pomehkužena družba, ki si dialog rada predstavlja zgolj kot nekritično prikimavanje stališčem drugih, večinoma dojema kot nekaj slabega, celo zastarelega. Pri gospe Alenki Puhar imamo opraviti z ostrino v najžlahtnejšem pomenu pojma, zaradi česar kot novinarka, publicistka in opazovalka družbe dejansko lahko deluje kot nekdo iz drugega sveta.

Toda vtis, ki ga utegne vzbujati, je ne skrbi. Že od daljnega mladostnega prevoda Živalske farme in bližnjega srečanja z Georgeom Orwellom pač bolje kot velika večina na Slovenskem ve, da besedam in pojmom delamo hudo slabo uslugo, če maličimo njihov pomen in ga prilagajamo tistemu, kar je občinstvo še sposobno prenesti. S tem je naredila Puharjeva ravno slovenskemu okolju, ki je vajeno neznanskega maličenja besednih pomenov na eni strani in po drugi strani odvajeno jasnega poimenovanja zadev, eno osrednjih uslug. Nekoč, ko bomo kot skupnost stopili na mučno pot vnovičnega pridobivanja ustreznega jezika za tisto, kar se nam je zgodilo v 20. stoletju, bodo prav njena besedila ključen kažipot.

Miselno in izrazno ostrino si Alenka Puhar lahko privošči predvsem zato, ker vseskozi dobro ve, o čem govori. Kjer se večina zadovolji z abstraktnim modrovanjem na podlagi tistega, kar so napaberkovali od drugih, zanjo od vsega začetka novinarske kariere štejejo preverljiva dejstva, do katerih pride sama. Najprej s pogovori s pričami dogajanj, nato z neumornim brskanjem po dokumentih, spominih in fotografijah. Zato ni pri njej nič izrečeno na pamet, ampak podkrepljeno z datumom, citatom, številko, spominskim utrinkom, pa naj gre za partizansko pustolovščino novozelandskega zdravnika, ohranjanje in brisanje spomina na generala Rudolfa Maistra, za začetke delovanja Rdečega križa na Slovenskem ali za ceno Mladine v časih vrtoglave jugoslovanske inflacije.

Pri odstiranju tančice s preteklega pa kljub splošni simpatiji do vsega človeškega velja posebna pozornost Alenke Puhar samohodcem. Ljudem, ki jih je v tradicionalno popredalčkani slovenski minulosti težko vreči v ta ali oni predal, ker se mu vztrajno izmikajo. Njihov seznam je vsako leto daljši. Na njem so med drugimi Angela Vode, Izidor Cankar, Leon Štukelj, Rudolf Maister. Ali Lindsay Rogers, ki na svoj način povzema značilnosti “junaka” Alenke Puhar.  Zato mu je zase značilno hotela in morala vrniti glas med Slovenci, ne pohabljenega glasu, ki so mu ga dopustili njegovi nekdanji soborci, ampak pristnega in popolnega.

Nocojšnja nagrajenka pa tudi sicer zna bolj kot kdo drug svoje like “zalotiti” v pozah, ki marsikomu ostanejo skrite, pričajo pa o preživetju veličine v njih in o njihovem posmehljivem odporu proti neumnosti in samozagledanosti režima, v obnebju katerega so morali živeti. Tako se nam denimo razkrije na prvi pogled nevpadljiva, a dejansko eksplozivna fotografija nekdanjega duhovnika Izidorja Cankarja, kjer se portretiranec s svojo držo grenko posmehne vsemu, kar je oblastnikom njegovega časa vsaj na papirju sveto.

Kot njeni poglavitni “junaki” skuša tudi Alenka Puhar z vso svojo dolgoletno publicistično dejavnostjo med nami ohranjati iskro demokracije. Iskro, ki ne pomeni medsebojnega trepljanja po rami, marveč predvsem to, da smo se sposobni konstruktivno skregati. In zaradi te iskre zna, spet bolje kot večina, razbirati past, ki se odpre, ko poskušamo pot zanjo tlakovati z vseenizmom ali z izrecno popustljivostjo do stranpoti slovenskega časa po drugi svetovni vojni. Malo je mislecev v Sloveniji, ki bi bili do slovenskega komunističnega sistema in njegovega jugoslovanskega malika bolj neprizanesljivi od Puharjeve, kar pa spet izraža s pošteno, na suhih podatkih utemeljeno ostrino.

Pred kar nekaj leti, malo po premieri filma o Angeli Vode, je Drago Jančar sicer prizadeto, a optimistično zapisal, da prihodnost pripada Vodetovi in ne tistim, ki so jo potisnili na družbeni rob in jo obsodili na molk. Danes je tak optimizem včasih kar težko deliti. Toda neutrudno delo Alenke Puhar je eden vogelnih kamnov, na katerem ga bo nekoč spet možno zgraditi.”

Obrazložitvi za Meškovi priznanji za 2019:

DELITE
Exit mobile version