Sanjska ekipa
MI V BUTALAH
Mi v Butalah tožimo popreko,
kaj izbirali bi sploh sodišča,
na najboljša sodimo igrišča,
vsako mi prebijemo prepreko.
Rekel je tako Cesarčkov Mirko,
ki v Butalah šteje za jurista,
preoblečen tokrat kar v turista
v roke vzel je svinčnik in radirko.
Se tako pri nas stvari razsoja,
tu je črta, tamle čez je morje,
prej konča butalsko se obzorje,
saj Butalec glavo nosi noja.
Ko mu kakšna reč pač ni povšeči,
glavo vtakne v pesek cepetaje,
drugo da rešitev hoče raje,
upa, da se enkrat mu posreči.
Drugi je butalski kolovodja
Šarplaninčev Zarjan, prva klasa,
ta največjega bi tožil asa,
kajpak brez ustreznega orodja.
Se zadeve loti po mornarsko,
tam je morje, tukaj morska meja,
naj prežaga se zelena veja,
fant rešitev daje po mizarsko.
In potem je tu še mali Borko,
ta v zadevah vedno arbitrira,
levo, desno sproti se ozira,
kot da pleše ulično četvorko.
En korak na levo po Jadranu,
otok Kosor, pravi, nam pripada,
Borko je butalska maškarada,
pred sodiščem vede se – po planu.
Trije asi, eno le sodišče,
vendar za Butale ni pristojno,
a četudi razglasi to trojno,
hočejo Butalci na igrišče.
To sodišče naše je igrišče,
Mirko, Zarjan, Borko, vsi trdijo,
čudno ni, na koncu da dobijo
brco vsakokrat na drsališče.
