Marjan Kamnikar
ŠLA SI, VLADKA
Šla si, Vladka, konec je ljubezni,
skupaj sva bila poldrugo leto,
zdaj bilo mi je veselje vzeto,
ves prepuščam bolu se, bolezni.
Šla si, Vladka, se je kar zgodilo,
bil je ponedeljek, sredi zime,
zaželela si si boljše klime,
oh, dekle, da si me zapustilo!
Šla si Vladka, pa bi zate skočil,
kot sem rekel, še v bazen za stavo,
ne na noge, skočil bi na glavo,
ne da bi pri tem obraz si zmočil.
Šla si Vladka, več se ne oziraš,
sam ostal sem, samcat in pozabljen,
kakor klovn ostarel odrabljen,
ti pa drugim že medtem poziraš.
Šla si, Vladka, več se ne povrneš,
prazna zdaj je cirkuška arena,
tebe priteguje druga scena,
mojo prošnjo sleherno zavrneš.
Kam odhajaš, moja Vladka, danes?
Pesem sem ti hotel napisati,
pa sem moral ves pobit spoznati,
da tvoj novi je izbranec Janez.