“Nasprotnika moraš poslušati, se usklajevati in ga skušati prepričati. Če vsakogar, ki ni istega mnenja, ubiješ, potem se vse neha in pridemo do komunizma. Današnje sovražno razpoloženje do drugače mislečih mi je nerazumljivo,” je dejal Ljubo Sirc (1920-2016), ki se je rodil pred stotimi leti. Pred desetletjem je nastal intervju, v katerem je povedal ogromno stvari, ki so akutalne še dandanes. V njegov spomin ga ponovno objavljamo, tudi zato, ker smo ponovno v gospodarski krizi.
Leta 1947 so Ljuba Sirca obsodili na smrt. Bilo je to v montiranem Nagodetovem procesu, katerega sodbe je slovensko vrhovno sodišče po uvedbi demokracije razveljavilo. Sirc je smrtno obsodbo preživel, po sedmih letih in pol zapora pa je leta 1955 pobegnil v Veliko Britanijo. Tam se je posvetil študiju ekonomije, saj ga je že v zaporu najbolj zanimal odgovor na vprašanje, zakaj plansko gospodarstvo ne deluje.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je kot eden redkih ekonomistov javno napovedal zlom komunističnih gospodarstev, britanska kraljica pa mu je osebno pripela državno odlikovanje za zasluge pri širjenju demokracije v Vzhodni Evropi. Dr. Ljubo Sirc, rojen leta 1920, ima tudi danes jasen odgovor, kje je izhod iz krize slovenskega gospodarstva: v rasti malih in srednjih podjetij, ki pri nas veljajo za nekaj drugorazrednega.
Po prepričanju klasični liberalec je vedno nasmejan. Pravi sicer, da mu moči malce pojemajo. Včasih je brez vsakega problema prehodil rodni stari Kranj, zdaj pa se je iz restavracije na drugem koncu mesta “komaj komaj vrnil peš domov”. Sin znanega kranjskega trgovca in industrijalca Franja Sirca, ki so mu Nemci zaplenili vse premoženje, povojna oblast pa ga je strpala v ječo, v kateri je na smrt zbolel, se že dve desetletji bori za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Kljub letom še vedno redno potuje med Kranjem in Glasgowom, piše, publicira, leta 2010 pa sta izšli tudi dve njegovi zajetni knjigi v slovenščini.
Kaj je vzrok trenutne svetovne gospodarske krize (2010)?
“Ljudje so pretiravali in skušali prehitevati gospodarski razvoj. Mislili so, da lahko prehitijo sami sebe. Tako visoki odstotki gospodarske rasti pa niso mogoči, saj se na koncu vedno zaplete. V gospodarstvu je treba predvidevati, kaj se bo zgodilo. Tako pa je nastala
zmešnjava, ljudje so začeli dvigovati denar iz bank, in začelo ga je zmanjkovati. To ni prva taka kriza. Očitali so mi, ker sem rekel, da je trg brez napak. A svobodni trg je vsekakor brez napak, motijo pa se lahko ljudje. Sicer ne bi podjetja propadala. Podjetja propadajo, ker se ljudje zmotijo: če narobe predvidevajo dogodke ali napačno investirajo. Svobodni trg te ne naredi pametnega, ampak ti samo pokaže, da si se zmotil.”
Gospodarski kazalci kažejo, da je kriza Slovenijo prizadela bolj kot nekatere druge države. Zakaj?
“Pri nas je kriza toliko hujša, ker mala podjetja ne delujejo tako kot v razvitih državah. V Švici, denimo, imajo malih podjetij ogromno. Kar 60 odstotkov produkcije je iz podjetij, ki imajo manj kot 100 ali 200 zaposlenih. Švicarji so se zato vsem krizam veliko lažje prilagodili. Pri nas pa še vedno velja komunistični nauk, da so velika podjetja najboljša. Zato so podjetja nenehno združevali. Velika podjetja je težko voditi, saj težje poslujejo in niso tako pregledna. V bivši državi so ob drugem valu nacionalizacije samo v Kranju okoli 70 podjetij nacionalizirali in združili ali jih povsem podredili velikim. Naših podjetij še danes v veliko primerih ne vodijo ljudje, ki so ta podjetja razvili, ampak tisti, ki jih je nekoč postavila partija. Da bi novi ljudje odpirali nova podjetja, tega je zelo malo, premalo. Pri nas je zasebni sektor ostal drugorazreden. Do druge svetovne vojne pa so vse države napredovale organsko: z novimi podjetniki, ki so začeli z malega.”
Ne gre torej za smrt kapitalizma? Bo krize vendarle konec?
“Seveda. V zadnjih mesecih so se komunisti in njihovi podporniki, t. i. koristni bedaki, spet lahko sklicevali na to, kako kriza kaže, da svobodno podjetništvo ne deluje. Tudi ta kriza bo minila in vse bo šlo naprej tako kot prej. Vsakih toliko let pride do krize, potem pa se položaj izravna. Druge možnosti ni, saj ne poznamo drugačnega načina gospodarskega usklajevanja.”
Zakaj pa v zadnjih dvajsetih letih nismo dohiteli Avstrijcev?
“Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so komunisti pripravili program sestopa z oblasti. Študentje so mi takrat prinesli partijski dokument, ki so ga našli na univerzi in se mi zdi precej pristen. V njem piše, da bodo sestopili z oblasti, vendar bodo tako, kot so obvladovali Osvobodilno fronto, še naprej obvladovali razvoj, tudi če ne bodo neposredno na oblasti. Ne razumem sicer dobro, kakšen razvoj so mislili. Če bi hoteli hiter razvoj, to s planskim gospodarstvom ne bi šlo. Ampak oni hočejo vse voditi iz centra ali imeti svoje ljudi na čelu podjetij. Tranzicija je bila mirna, ne revolucionarna. Komunisti so povsod v Vzhodni Evropi, še posebej na Poljskem in Madžarskem, omogočili svojim prijateljem, da so se polastili velikih delov podjetij. Slovenski komunisti še vedno vztrajajo pri tem, da lastnina ni človekova pravica, kar verjetno pomeni, da pripravljajo še en poskus s komunizmom, to se pravi z ekonomskim sistemom brez zasebnih podjetij.”
Je ta miselnost kriva, da večine vašega nacionaliziranega premoženja še vedno niste dobili nazaj, čeprav postopek traja že dve desetletji?
“Ena od posledic nevračanja premoženja razlaščenim lastnikom v vzhodnoevropskih državah je, da je v teh državah le malo novih majhnih in srednje velikih podjetij, kakršna v normalnih državah ustvarijo več kot polovico celotne proizvodnje. Državna pravobranilka v Sloveniji je leta in leta preprečevala, da bi sodišča sploh razpravljala o tem, kako naši družini vrniti ostanke tekstilne tovarne, ki so jo Nemci požgali, komunisti pa v montiranem Nagodetovem procesu zaplenili. Ne gre zame, ampak za vprašanje prava v Sloveniji, ki ne funkcionira. Milan Kučan je kot predsednik države skupaj s slovensko vlado in parlamentom v Delu čez pol strani objavil osmrtnico Viktorju Avblju, ki je bil organizator zločinov. In to ne zločinov nad razrednimi sovražniki, ampak nad tistimi, ki so jih zavezniki partizanom poslali na pomoč – primorskimi padalci. Avbelj je bil tudi tožilec v montiranem procesu proti Nagodetovi skupini.”
Vojna in komunisti so vam vzeli dvajset let življenja. Vas zaradi tega ne grabi jeza?
“Kaj pa naj naredim? Ne morem jim očitati, če niso bili toliko pametni, da bi doumeli, da komunizem ni končna rešitev. V Veliki Britaniji bi sicer odgovorni za take zločine šli v arest. A vendar zapiranje danes ne bi imelo nobenega smisla več. Še več zla bi rodilo. V letih zapora sem tudi dozorel. Predvsem miselno. Tudi doktorat sem delno pripravil v zaporu. Leta so bila resda zelo težka, niso pa bila izgubljena.”
Ali ni bila cena previsoka?
“To pa je tudi vprašanje, da.” (smeh)
Kaj čutite, denimo, do Mitje Ribičiča, enega od redkih še živečih krivcev za povojne poboje, ki vas je kot udbovec (oznovec) zasliševal v zaporu?
“Mitja Ribičič je bil organizator Nagodetovega procesa. Enkrat je prišel tudi na obisk v Veliko Britanijo. Angleži so me takrat spraševali, kaj bi mu storil, če bi imel možnost za to. Rekel sem, da bi ga pustil živeti, ker mu želim, da čim dlje živi s svojo hudo vestjo.”
O zgodovini se je treba pogovarjati
Se vam zdi, da je med Slovenci preveč zamer zaradi zgodovine in različnih političnih prepričanj?
“O zgodovini je treba govoriti. Moramo se pogovarjati, sicer bo vsak sedel v svojem kotu in se kujal. Resna politika je razgovor, ne pa to, da se znebiš nasprotnikov. Nasprotnika moraš poslušati, se usklajevati in ga skušati prepričati. Če vsakogar, ki ni istega mnenja, ubiješ, potem se vse neha in pridemo do komunizma. Današnje sovražno razpoloženje do drugače mislečih mi je nerazumljivo. Kako je mogoče, da še vedno stoji zid, ki preprečuje komunikacijo. Drug z drugim bi morali začeti govoriti normalno! Poglejte, letos sta v Sloveniji izšli dve moji knjigi, ki se po besedah založnikov dobro prodajata, in razmišljajo tudi že o ponatisu. A večina časopisja knjig niti omenila ni. Kot da ne obstajata. Kot da Sirc ne obstaja. Tudi kritike ni. Če si tiho, niti do razgovora ne more priti. Tega ne razumem. Pa saj moramo komunicirati drug z drugim kot ljudje! Navaditi se moramo, da živimo drug ob drugem, ne pa se stalno na smrt napadati. To nam vsem dela ogromno škodo.”
Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bila bratomorna vojna pri nas reakcija na preveliko moč predvojne Cerkve in Slovenske ljudske stranke?
“Ne, to ni res. Komunisti so se postavili na stališče, da so odločilna sila. Če jim je kdo nasprotoval, so ga proglasili za kolaboracionista in ga likvidirali. To sem doživel in je bilo grozno. Povsem te spravi iz tira. Srečal sem človeka na ulici, naslednji dan pa so ga že likvidirali. Ne veš, kako bi se tega ubranil. Neprestano živiš v negotovosti. Komunisti so se sami odločili, da konec leta 1941 preidejo iz vojne proti okupatorju v vojno proti razrednemu sovražniku. Celo sam Stalin jih je opozarjal, da prehitevajo in da morajo boj razvijati po stopnjah. Začeli so napadati in pobijati kmete po vaseh. Kmetom ni preostalo drugega, kot da se branijo. Klerikalci so se samo branili. Komunizem je zagledanost s precejšnjo mero nemoralnosti. Zaradi ene ideje vendar ne moreš zavreči vseh moralnih načel, mar ne?”
V času druge svetovne vojne ste tudi vi stopili v Osvobodilno fronto (OF) …
“Takoj po začetku vojne smo liberalno in domoljubno usmerjeni študentje iskali organizacijo, ki bi se ji priključili. Črtomir Nagode je bil človek, ki je privlačil. 27. aprila 1941 ni bila ustanovljena Osvobodilna, ampak Protiimperialistična fronta, ki je bila naperjena proti Franciji in Veliki Britaniji, ne pa proti Hitlerjevi Nemčiji. Ko je Hitler junija 1941 napadel Sovjetsko zvezo, pa so se stvari seveda obrnile. Nagodetova Stara pravda je v OF stopila avgusta 1941. Nagode je bil zelo levo usmerjen liberalec, navdušen nad Sovjetsko zvezo, čeprav ni vedel, kaj se v resnici dogaja v tej državi. O tem nismo veliko razpravljali, ker je bilo za nas glavno, kako se bomo borili proti Nemcem. Spor med Staro pravdo in komunisti je nastal, ko so komunisti v program OF dodali, da se ni mogoče boriti proti okupatorju zunaj OF in da je Komunistična partija vodilna v OF. Nagode je protestiral, zato so Staro pravdo izključili iz OF.”
Liberalec
Bili ste liberalec, a vendar ste simpatizirali z levičarji?
“Mogoče je bilo moje ‘levičarstvo’, če ga lahko tako imenujem, reakcija na mojega očeta. Oče je zahteval, naj delam v njegovi tovarni, meni pa je po glavi šlo samo to, kako bom študiral. Vplivi podjetniškega okolja in mojega očeta so se mešali z reakcijo na te vplive. Pred kolegi si nikoli nisem upal zagovarjati kapitalizma, saj bi me napadli, da govorim tako zaradi osebnih koristi. Za Nagodeta pa bi lahko rekel, da je bil skoraj stalinist. Že takoj me je zmotilo, ko je rekel, da je treba celotno gospodarstvo podržaviti. To ne gre!
Liberalizem je bil v 19. stoletju isto kot nacionalizem. Hkrati pa je bil tudi antiklerikalizem. Delitev je za takrat razumljiva. Ko pa danes gledamo nazaj – o čem so se pravzaprav prepirali? Na koncu so vsi želeli isto. Kar so liberalci pred prvo svetovno vojno najbolj zahtevali, je na koncu izvedel vodja klerikalcev Anton Korošec.”
In danes?
“Danes so razmere drugačne. Liberalec je beseda, ki je izgubila velik del svojega pomena, posebej v Sloveniji. Danes izrazi ne pomenijo nič več. Zato so si izmislili izraz libertarec, kar pa je malo smešna beseda. Da je stranka LDS članica liberalne internacionale, je zelo huda reč.”
A vendar ste leta 1992 kandidirali za predsednika države prav na listi LDS?
“Prišlo mi je na misel, da bi utegnila biti dobra politična poteza v Sloveniji sešitje na sredini, to je poskus povezave med razočarano komunistično mladino in jedrom Demosa. Tako sem se dogovoril z LDS Janeza Drnovška. Dogovor so podprli tudi nemški liberalci. Kake tri tedne pred volitvami mi je Drnovšek dal vedeti, da LDS nima dovolj denarja, da bi me še dalje podpirala. Rezultat je bil, da sem dobil okoli en odstotek glasov, ‘liberalci’ v parlamentu pa dvajset odstotkov; volilci LDS so takrat namreč volili Kučana.”
V vseh teh letih se je spremenil tudi vaš rojstni Kranj. Se bolje počutite v Glasgowu, kot Gorenjec med Škoti, ali v Kranju?
“Po pravici povedano se na Škotskem izven svoje družine ne počutim doma, čeprav tam živim že 40 let. A moraš se prilagoditi. Na Škotskem sem se poročil, hčer imam tam. Zanimivo, da sem se prvič v domovino vrnil leta 1989. Zaradi varnosti sem pripotoval skupaj z ženo Sue in hčerjo Nadjo. Najprej sem šel v Beograd, kjer me je na letališču pričakala množica ljudi. Takrat je slovenska policija zahtevala od srbske, naj me aretirajo. A menda je Beograd odgovoril, naj me aretirajo kar v Ljubljani, kamor se bom tako ali tako vrnil.”
ABC: Ljubo Sirc
Ljubo Sirc se je po okupaciji (aprila 1941) skupaj s starši iz Kranja pred Nemci umaknil v Ljubljano. Vključil se je v Staro pravdo in v njenem imenu odpotoval v Švico, da bi zaveznikom poročal o dogajanju v Sloveniji. Po njegovih besedah ga nihče ni poslušal. Kot prekomorec se je leta 1944 vrnil v Jugoslavijo, saj je Tito zaveznikom obljubil povojno demokratično ureditev, in v partizanski uniformi dočakal konec vojne. Po vojni je imel v Ljubljani veliko stikov z zahodnimi diplomati in skupaj s skupino Črtomirja Nagodeta skušal organizirati opozicijo. Oblasti so zato poleti 1947 aretirale 32 intelektualcev in po dveh mesecih zasliševanja in mučenja uprizorile montirani proces, ki je dobil ime Nagodetov. Obsojenih jih je bilo 15. 12, med njimi tudi Angela Vode, je dobilo dolgoletne zaporne kazni, trije pa smrtno. Usmrčen (in pokopan neznano kje) je bil samo Nagode, dva sta naredila samomor, drugi pa so odsedeli po več let zapora. Sirc je odsedel sedem let in pol, od tega dve leti v samici. Bolj kot smrtna obsodba ga je skrbel oče, ki je bil tudi zaprt zaradi sinove dejavnosti. Po štirih letih so na smrt bolnega očeta Franja Sirca izpustili, da je na prostosti umrl. Ljubo Sirc je po izpustitvi iz zapora pobegnil v tujino. Preselil se je v Veliko Britanijo in doktoriral iz ekonomije v švicarskem Fribourgu. Predaval je na univerzi v škotskem Glasgowu, kjer si je ustvaril družino. V Londonu je ustanovil Center za preučevanje komunističnih gospodarstev. V Sloveniji ga je partija razglasila za “sovražnika ljudstva”, zato ni mogel priti domov. Vrhovno sodišče je leta 1991 razveljavilo Nagodetov proces in Sirc je sprožil postopek z vrnitev zaplenjenega premoženja, ki še danes ni končan.