Sofija Vukičević: Iskre svetlosti

Nedavno tega (2019) je izšla drobna knjižica Iskre svetlosti ali Zapisi iz življenja, v srbščini, avtorice Sofije Vukičević, v izdaji založbe Garden Print iz Sombora (2019). Avtorica, rojena v Beogradu, 1960, diplomirana pravnica, živi in dela v Somboru in se giblje v svetu pesništva, likovnega ustvarjanja, plesa in glasbe, organizira literarne večere, modne revije ipd. ter se ukvarja tudi s humanitarno dejavnostjo. Glede na to, da je preživela več let tudi v Sloveniji, v Kopru, ter ima tukaj več prijateljev in znancev ter predvsem ohranja na to obdobje lepe spomine, je izrazila željo in bi bila počaščena, če bi bila knjiga predstavljena tudi v primorskih medijih.

Knjiga Iskre svetlosti je mozaik, sestavljen iz množice kratkih življenjskih zgodb iz avtoričinega življenja in njenega socialnega okolja ter dialogov in pisem, ki si jih je avtorica izmenjala z njenimi dragimi in zlasti  z njeno izvoljeno osebo. V njej razgrinja svoje življenjske izkušnje in spoznanja ter hrepenenja po svetlobi, lepoti, dobroti in odpuščanju. Med sporočili knjige je na prvem mestu ljubezen do drage osebe in ljudi nasploh, kot svetloba, ki zmaguje nad temo in ožarja vse, česar se dotakne. Pri tem avtorica ne misli samo na božanske igre svetlobe v naravi, ampak tudi na svetlobo v duši človeka, ki rojeva »dobroto, ljubezen, mir«. Recenzentka prof. dr. Mara Knežević meni, da se bralcu na trenutke zdi, da je v knjigi »vse čarobno, izmišljeno, in da se ne dogaja v stvarnosti, ampak v sanjah«. A te knjiga hkrati popelje tudi v vrtinec življenja, poln bridke stvarnosti, nerazumevanja, zasramovanja, mobinga, zlobnih ljudi, padcev, neuspehov, katarz in vzponov. Kar avtorico knjige spodbudi, da povzame Einsteinove besede, »da je svet nevaren kraj ne toliko zaradi ljudi, ki počnejo grde stvari, ampak zaradi onih, ki to opazujejo in nič ne ukrenejo«. Vendar tudi ko je avtorica prevarana, ni zagrenjena, se  ne huduje in predvsem  odpušča, zatrjujoč, da ji tudi to lepša življenje. Torej ljubezen je tista, ki daje smisel življenju. Naši junakinji daje moč tudi vera, ko se s predanostjo obrača k Bogu, največkrat z molitvijo k pravoslavnemu svetniku Svetemu Vasiliju Ostroškemu, čigar ikono hrani v malem oltarčku v svojem stanovanju.

Recenzentka zaključuje, da Vukičevićeva »svojo življenjsko lepoto »daruje bralcem«, počasi in nevsiljivo razpreda svojo pripoved o življenju ter gre preko življenjskih neprijetnosti naprej in naprej skozi svoj svet lepote in dobrote, »ki se širi na bralce, razmnožuje in nikoli na izčrpa«.

Ne spreglejte
Naloži več