Letos je poteklo sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. S tem dogodkom se je praktično začela doba fašizma na Primorskem, tako tudi na Gočah. Čutila ga je vsaka naša vas in mnogo naših ljudi. Žal, je le malo še živih, ki so to sami doživeli in so tako naši zadnji pričevalci grozot druge svetovne vojne. Na Gočah še živi prijazna gospa Benjamina Fajdiga, ki se še dobro spominja usodnega dne 10. marca 1943. Ta dan je bil na Gočah »Sodni dan na vasi«, kakor je napisal naš pisatelj Danilo Lokar. Obiskala sem gospo Benjamino Fajdiga in jo prosila za njene spomine na ta dan, ki mi jih je tudi prijazno zaupala.
Spomini Benjamine Fajdiga
»Dobro se spominjam usodnega dne 10.marca 1943, ki smo ga občutili takrat vsi Gočani, tudi v vasi Manče, dva dni prej tudi vsi na Erzelju in drugod po Primorki s podobnimi fašističnimi metodami in posledicami. Na Gočah smo dva dni opazili veliko italijanskih vojakov in spoznali, da je naša vas obkoljena. Nismo pa točno vedeli za kaj se gre. V jutranjih urah 10. marca 1943 so italijanski vojaki s karabinjerji vdrli v naše hiše. Zanimali so jih najprej mladi fantje oziroma vsi moški, ki so bili še doma. Moške, rojene do leta 1926 so že prej prisilno poslali v posebne bataljone imenovane »bataglioni speciali«. Zbirno mesto za vse Gočane je bilo »na »beskovem borjaču« med hišami…
Opazili smo, da imajo italijanski vojaki »avto blindo« in vozilo z radio postajo. Italijanske karabinjerje in policiste, je spremljal takoimenovani »Črni Martin«, doma iz Bilj, ki je poznal domačine in je italijanski vojski dajal podatke, kdo in kako sodeluje z uporniki – »ribelli«. Tako so karabinjerji izvedeli za partizanski radio oddajnik v Benčinovi kleti, kjer je bil bunker, ki v tistem času ni bil zastražen. Pri bunkerju so našli očeta Janeza Benčina, mater Frančiško in pozneje še hčerko Silvo. Vse tri Benčinove so takoj aretirali in jih odpeljali v zapor Coroneo v Trst, kjer so bili zaslišani in tudi mučeni. Aretirali so tudi Doreta Fabčiča in Franca Jamšek ter ju odpeljali v zapore v Trst.
Izselitev
Vsem, ki smo ostali doma, so oblasti dale nalog, da se moramo v dveh dneh vsi izseliti iz naših domov s prepovedjo, da vanje ne smemo več prihajati. Tako smo morali na hitro vzeti s seboj najnujnejše stvari. V naših hlevih smo odvezali živino in se odpravili peš do Vipave. Italijanski vojaki pa so s psi dobili dva partizana v Škvarčevi luknji na javni gmajni. To sta bila Leopold Ferjančič iz Goč in Ivan Škrjanc iz Manč. V to luknjo so italijanski vojaki spustili plin. Škrjančev Ivan se je v tej luknji zadušil in je pokopan na našem pokopališču blizu groba Natlačenovih, Leopold Ferjančič pa je posledice tega dogodka čutil vse življenje. Domov je prišel ponoči na skrito in je legel na seno v štali. Tu ga je našla njegova svakinja Marija Ferjančič.
Ko smo odhajali iz naše vasi in se ozirali nazaj, smo pod večer videli velik ogenj po okoliških hribih »Škrlivce, Šušterjavc, Goška poljana in Jamcah, kjer je bila ta Škvarčeva luknja. Otroci so jokali, živina je mukala. Ko se je to razvedelo po Vipavi, so nekateri Vipavci prišli na pomoč z vozovi in vprežno živino in nam tako pomagali prepeljati kakšen kos pohištva, rjuhe, odeje, nekaj krompirja in koruzne, moke in podobne stvari. Tako se spominjam pokojnega Vipavca Antona Božiča, ki je prišel na Goče s parom konj in nam pomagal pri prevozu najnujnejših stvari za življenje v begunstvu.
Že prej je bila povsod razglašena policijska ura, ko je bil ponoči prepovedan vsak odhod od doma od večernih do jutranjih ur. Bil je tudi primer, ko so prišli iz Idrije gostilničarji in so odpeljali naše zaloge vina brez, da bi vedeli, koliko litrov ga je bilo. Po nekaj dneh je gostilničar prišel v Vipavo in ga vsem tudi pošteno plačal. Seveda, so bile takrat zaloge našega vina majhne.
Dobrotniki v Vipavi
Znani vipavski čevljar Franc Cek nam je dal na razpolago svojo hišo na placu v Vipavi, da smo tam lahko spravili najnujnejše stvari. Begunce iz Goč so sprejele vipavske kmečke hiše. Tako je naša družina stanovala v Vipavi pri Frančiški Petkovšek v sedanji Kreljevi ulici . Naši sosedje Vidrihovi so stanovali pri Bajcovih v sedanji ulici Milana Bajca. Moja teta Marija Furlan je bila pri Felcovih v stari hiši, sedaj Pregelj, Pod gradom. Moj stric Alojz Štemberger je šel v begunstvo v Miren k družini Faganel. Kodretovi pa so odšli v Postojno k svojemu sorodniku Lojzetu. Naši sorodniki iz Raven pri Štjaku so nam ponudili pomoč, da nas pridejo iskat in bi tako pri njih ostali v begunstvu. To so naši z opravičilom odklonili, ker so se v Vipavi počutili bolj varno.
Spominjam se strica Jožeta Božiča iz Vipave, ki je prišel do nas beguncev in mojega očeta povabil, naj gre z njim na hrib, da bo videl, kako se vali dim za Štjakom. Takrat je gorela vas Ravne pri Štjaku. V Raši je spomenik, kjer so zapisani ubiti domačini iz Štjaka in okolice.
V glavnem smo begunci spali po hlevih, štalah, senikih, kamor je bilo kaj prostora. Po hišah se je za hišne in za begunce kuhalo na enem štedilniku. Jedli smo pri eni mizi in tako delili dobro in slabo. Našo živino smo privezali v tuje hleve ali pa smo jo peljali v klavnico v Vipavo, ki je bila takrat za Lanthierijevim gradom. Vsak dan smo hodili na Goče obdelovat naša polja in vinograde s posebnimi propustnicami, kar pa ni veljalo za prihod v naše hiše in domove. Če bi to storili in bi nas videla italijanska patrulja, ki je imela v takem primeru ukaz za streljanje, se za nas ne bi dobro končalo.
Izropane hiše
Tiste hiše, ki so po našem odhodu ostale nezaklenjene, ob našem prihodu domov niso bile tako izropane, kot tiste, ki so jih gospodarji zaklenili. Po našem odhodu iz vasi je vas zasedla enota italijanskih padalcev z namenom, da se na Gočah odpočijejo od vojne vihre. Za padalci so prišli na Goče italijanski karabinjerji in so vsa okna naše šole, kjer so stanovali, zaprli in jih uporabljali za strelske line. Motili pa so jih veliki bresti «Pod vardo« ki so onemogočali sprejem signalov iz Vipave. Zato so ta drevesa posekali.
Begunci iz Goč smo se iz Vipave vrnili na naše domove po 15. avgustu 1943. Pravili so, da je naš gospod župnik Alojzij Kralj poslal v Rim prošnjo za našo pomilostitev, ki je bila ugodno rešena. Ves čas od 10. marca do 15. avgusta 1943 smo hodili vsak dan na Goče obdelovat naša polja in nosili pridelke peš nazaj v Vipavo, kjer smo jih koristno porabili. Naš gospod župnik pa je ves ta čas stanoval v Ložah pri Fajdigovih št. 35, ker ni hotel zapustiti svoje fare. Tako je lahko imel procesijo sv. Rrešnjega telesa in velikonočno procesijo v Ložah, ker je bila ves ta čas cerkev na Gočah zaklenjena, enako tudi župnišče. K sreči v tem času ni bila oropana, enako velja tudi za župnišče.
Zadnja birma pod Italijo je bila na Gočah leta 1942. Birmal je takratni italijanski goriški nadškof Carlo Margotti. Popoldne smo šli v procesiji na pokopališče. Škofa so varovali italijanski karabinjerji, če bi se na Gočah kaj zgodilo. Naslednja birma je bila v Vipavi šele po koncu druge svetovne vojne, ki jo je opravil že takratni apostolski administrator dr. Mihael Toroš.
Podobno usodo so doživljale vse vasi na Primorskem in tako okusile fašizem od blizu. Zato je bila takrat Vipava polna beguncev iz okoliških vasi. Mnogi naši ljudje so bili po zaporih in v konfinacijah. To so težki in žalostni spomini, naj ostanejo v zgodovinskem spominu primorskega ljudstva. Ob tej priliki bi se rada zahvalila vsem tistim vipavskim družinam in tudi drugim, ki so nas Gočane z odprtimi rokami sprejeli pod svojo streho, ko smo bili po krivici pregnani iz naše vasi.«
Hvaležni smo gospe Benjamini Fajdiga, da je svoje spomine iz prve roke, na težke čase Primorske pod fašizmom delila z nami.