Ob velikem uspehu Andija Mamića, ki je premagal enega najtežavnejših gorskih ultra maratonov na svetu Swiss Peaks 360, priobčujemo intervju, ki je bil v časniku Vipavska objavljen lani. Andi Mamić (43) iz Skrilj je sicer športni pedagog, nogometni trener in vzgojitelj.
S tekom si se začel ukvarjati precej pozno. Po nogometu, študiju (telesne) športne vzgoje, planinstvu. Sem kaj izpustil? Zakaj tako pozno?
Poklicno igranje nogometa sem zamenjal za študij na Fakulteti za šport, nato pa sem, poleg rekreativnega igranja, vedno več časa namenjal športnim aktivnostim v naravi. Relativno pozno, pri svojih 37ih letih, sem prvič pretekel gorski maraton v Podbrdu, takrat pa sem tudi spoznal privlačnost ultradolgih tekov v naravi in s tem so se začrtali moji novi športni cilji, eden od njih je še vedno preteči ultradolgo razdaljo in drugi dan normalno funkcionirati.
Kaj je tista privlačnost pri teku?
Gre za naravno gibanje, pri čemer je značilna faza leta med vsakim korakom, kar tek razlikuje od hoje. Menim, da je tudi ta, na dolgih tekih sicer zelo kratka :), faza leta, eden od vzrokov, ki teku pripisuje, sedaj že pregovorno značilnost – svobodo. Sam dojemam tek kot velik privilegij, ki mi omogoča, da premagujem, nekdaj nepredstavljive, razdalje in višine, in s tem razvijam svoje telo in um. Izredno dober občutek je, da še vedno napredujem v vzdržljivosti oz. funkcionalnih sposobnostih, kljub 42im letom, da je imunski sistem trden, lokomotorni sistem čvrst in počutje odlično. Pomemben vidik pa je tudi doživljanje narave, posebej gorskega sveta, v katerega zahajam že 25 let.
Koliko ur na teden treniraš?
Zelo odvisno od obdobja – največ spomladi, ko se “nabira” kilometre za tekme, ki prihajajo, tu govorimo o času med 12imi in 16imi urami, v tednih regeneracije je tega časa precej manj, recimo med 6 in 10ur. Je pa čas relativen podatek, saj je intenzivnost vadbe lahko zelo različna…
Moj bivši sodelavec, ki je prezgodaj umrl, je tekel vsak dan. Rekel mi je, da je odvisen od teka. Je to možno?
Če govorimo o vedenjski zasvojenosti verjame, da je to možno. Kot je, na primer, možna odvisnost od nakupovanja, od informacij ali navsezadnje od iger na srečo. V vsakem primeru stimuliramo nek hormonski odziv, ki nas zadovoljuje, povzroča “srečo”, ki jo človek išče od kar obstaja… Morda je bolj pri športu bolj ustrezen izraz obsedenost.
Si ti odvisen od teka?
Veliko sem že razmišljal in se pogovarjal o tem in dokler se ob teku razvijam kot oseba, fizično in duhovno, me taka “odvisnost” sploh ne moti. Po drugi strani pa se treningu teka lahko kadarkoli odpovem, če je to v interesu družine, službe ali prijateljev. Seveda so priprave na dolge tekme vezane na velike količino časa in energije, ki ga je potrebno žrtvovati; tega sam poskušam najti v času, ki ljudi mojega kroga, ne obremenjuje, pogosto pa se tudi eden drugemu prilagajamo in tu sem zelo hvaležen moji družini. Bolj kot odvisnost bi sam poimenoval to stil življenja in ultratekači smo posebni ljudje :).
Od česa pa smo lahko odvisni?
Odvisnosti od psihoaktivnih snovi večinoma že vsi poznamo in so v Sloveniji zelo pogoste (najbolj seveda alkohol). Očitno je, da tudi pri nas narašča odvisnost od prehrane (sladkorja itd.) ali stradanja, ki naj bi spadale v t.i. vedenjske odvisnosti, ki sem jih že omenil. Tu so še deloholizem, odvisnosti od religije, sektaštva ali ideologije.. Trenutno pa je nedvomno najbolj pereča odvisnost od novih tehnologij.
Ali je huje, če je otrok odvisen od računalniških igric ali od droge?
No, še vedno je “trda” droga pekel iz katerega je izhod najtežji. Tudi telesne posledice so lahko veliko bolj usodne, predvsem pri delovanju centralnega živčnega sistema. Pri odvisnosti od videoiger je velikokrat dovoljšnje odločno ukrepanje staršev. Je pa upor otroka, z veliko mero jeze in agresivnosti, kot simptom, lahko zelo podoben ali še hujši kot pri zasvojenosti z drogo. Tudi na socialnem področju je primanjkljaj lahko večji pri odvisnosti od videoiger, saj komunikacije in sodelovanja z drugimi otrok ne potrebuje.
V čem je razlika med različnimi odvisnostmi?
Ena od razlik družbena sprejemljivost, vsi vemo katere so v našem prostoru “dovoljene”; sicer pa se razlikujejo glede na škodo, ki jo povzročajo zasvojencu in ljudem okrog njega.
Kje delamo starši največje napake, da otroke razvajamo?
Ena od ključnih stvari, ki jih je človek skozi evolucijo razvil je sposobnost frustracijske tolerance. V primeru, da neka želja ni zadovoljena, je človek sposoben počakati oz. se s tem sprijazniti. Razvajanje otroka pa zelo verjetno to toleranco zmanjša, v skrajnih primerih tudi izniči. Otrok je danes, že v predšolskem obdobju podvržen konstantnemu ugodju, materijalnemu nagrajevanju in pretiranemu zaščitništvu, kar ga omejuje pri razvoju samostojnosti in sposobnosti prenašanja čustvenih in telesnih frustracij. Veliko krivico mu delamo, ker kasneje ne more več občutiti ugodja ob trenutkih, ko bi glede na človekovo naravo to pričakovali. Pojavi se kronično nezadovoljstvo oz. dolgočasje, razen v napetih ali akcijskih situacijah, kar je idealen pogoj za razvoj uničevalnih oblik vedenja. Za starše bi moral biti alarm že takoj, ko se otrok pristno ne razveseli darila ali ko zavrne družinski izlet (v obdobju pubertete so možne izjeme). Naslednje področje je učenje sprejemanja odgovornosti, če otrok naredi kaj narobe mora sprejeti odgovornost za to, pri čemer ni treba, da je kaznovan, smo mu pa dolžni dati sporočilo, da je on odgovoren za svoja dejanja. Na primer, če polije sok po mizi, bi bilo prav, da ga sam pobriše. Potem je tu problematično še razvijanje delovnih navad in praktičnih znanj, razvijanje fizičnih sposobnosti, posebno poglavje je tudi prehrana, z ogromnimi količinami sladkorja…
Kako se boriti zoper razvajenost?
Vsak od nas staršev bi moral pri sebi dobro razčistiti, da je razvoj osebnosti otroka najbolj odvisna od nas. To nas bi pripeljalo razmišljati s svojo glavo, torej ni nujno, da otrok dobi telefon pri 9ih letih, če jih ima večina v razredu.. Seveda je potrebno biti fleksibilen glede na družbeno situacijo, ampak takega ali drugačnega popuščanja je enostavno preveč in naj nas ne skrbi, da smo preveč togi v določenih stvareh. Nekatere meje so jasne in starši smo jih dolžni postaviti otroku – to je naša odgovornost, ki žal ne more biti uzakonjena. Še enkrat lahko poudarim – otrok mora naravno frustrirati, torej doživeti lakoto, da bo občutil ugodje apetita; doživeti napor, da bo občutil ugodje počitka itd.. Hkrati pa mora doživeti čakanje in negotovost, da bo znal brzdati nestrpnost, doživeti mora tudi prepovedi, da se jih bo naučil spoštovati, starš pa je dolžan biti dosleden pri tem, ravno doslednost pa je ena od šibkih točk današnjega starševstva.
In kako proti drogi?
Boj proti drogi se prične v zgodnjem otroštvu in se zelo prepleta z zgornjim odgovorom ter razvijanjem odpornosti na frustracije. Iskanje ugodja s pomočjo psihoaktivnih substanc je eden od izhodov mladostnika, ki mu je vse “brez veze” kot sami radi rečejo. V tej fazi je problematika ponavadi že zelo globoka in obravnava je zelo zahtevna. Poudarjam pa, da je razvajenost zelo dober “poslovni partner” od zasvojenosti z drogo. Ni pa vedno razlog, beg iz realnosti je lahko tudi posledica različnih travm iz otroštva in adolescence.
Zdi se mi da je v rekreativnem športu je ogromno dopinga. To je tudi nekakšna droga?
Sam ne bi rekel, da ga je ogromno, dejstvo pa je, ga nekaj je, sam se sicer še nisem srečal s primerom, da bi vedel zanj oz. da bi mi bilo kdaj kaj ponujeno. Verjamem, da je večina rekreativnih športnikov ozaveščenih in jim rekreacija pomeni zdrav način življenja. Ne vem, če lahko govorimo o drogi saj načeloma ne povzroča odvisnosti, vendar to niti ni pomebno, bistveno je, da ima hude stranske učinke in zelo ogroža zdravje posameznika.
Preteči 160 kilometrov se zdi prav neverjeten podatek. Okoli in okoli Vipavske doline vam je uspelo preteči v enem zamahu. Koliko ljudi je sploh fizično sposobno to doseči?
Težko rečem koliko ljudi je sposobnih to doseči. Vemo, da je vzdržljivost v veliki meri pridobljena s treningom, čeprav je pri takih naporih zelo pomembna psihična moč. Gre za ekstremno preizkušnjo, ko morajo, poleg energijskih sistemov v telesu, tudi tkiva zdržati obremenitve. Vsakemu, ki je sposoben premagati ta izziv, se vseeno lahko vedno pojavi določen problem (krči, vnetje, poškodba ali prebavne motnje), ki onemogoči dosego cilja. To se pa lahko zgodi zaradi objektivnih okoliščin – neustrezna oprema ali prehrana, prehiter tempo na določenem odseku, pomanjkanje pozornosti, slabo vreme itd..
Kateri del (maratona) ultratraila je bil najlepši?
To je eno od težjih vprašanj :).Na vseh okrepčevalnicah s srčnimi prostovoljci, na štartu izpred rimskega obzidja v Ajdovščini, med samim tekom sem najbolj užival prvi dan pred sončnim zahodom, po robu Gore in ponoči na “mojih” stezah po Čavnu, Mali gori in Kuclju. Celotna trasa je zelo lepa, vendar se kasneje, z utrujenostjo in naporom, te lepote manj intenzivno doživlja. Občutke v cilju v Vipavi pa je težko opisat…
Precej pohval je bilo po osvojenem tretjem mestu. Pa vendar se zdi, da še vedno bolj malo ljudi ve, kaj se sploh dogaja v tem športu?
Logično je, da je razmeroma mlada športna panoga manj znana med ljudmi, čeprav je priljubljenost “traila” oz. teka v naravi eksponentno narasla. Pozitivno je, da je ta panoga spravila marsikoga iz gibalno pasivnega načina življenja v aktivnega (tudi sam poznam ogromno primerov), to pa zato, ker je dostopna vsakomur, hkrati pa je sorodna pohodništvu, ki je v našem prostoru eden najbolj priljubljenih športov.
Ali država stori dovolj za razvoj teh športov?
Če damo na stran ultratrail, ki je povsem svoje področje in se osredotočimo na gorski tek je moj odgovor, da stori premalo. Imeli smo setovnega prvaka v gorskem maratonu (Mitja Kosovelj), pa večina javnosti ni vedela zanj, Lucija Krkoč je za drugo mesto na svetovnem prvenstvu prejela le čestitko iz strani zveze, po drugi strani pa imamo plačane športnike celo v tretjih ligah v ekipnih športih. Slovenski gorski tekači dosegajo izjemne uspehe, podprte z neverjetno veliko vloženega truda, vednar so le ti premalo cenjeni, žal.
Ali država naredi dovolj za razvoj rekreativnega športa?
Za razvoj športne rekreacije je namenjeno nekaj sredstev v okviru razpisov in tudi sicer se skozi lokalno upravljanje na različne načine podpira rekreacijo. Mi je pa, kot vzgojitelju in športnemu pedagogu, nepojemljivo to, da se kljub očitnim dejstvom, da se otroci in mladostniki premalo gibljejo, v okviru ministrstva za šolstvo ne premaknejo zadeve v smeri, da bi se otrokom dodalo gibalne vsebine in s tem razvijalo tudi te navade, ki pomenijo zdrav temelj za kasnejše rekreativno udejstvovanje v odrasli dobi.
Kaj bi bilo treba narediti?
Vem, da so si mnenja različna, vendar bi sam dal v osnovne šole vsakodnevno gibalno dejavnost – ni pa nujno, da bi bila vedno športna, lahko bi bila vezana na snovi iz naravoslovja ali družboslovja. Gibalne dejavnosti bi morale biti bolj vezane na dobro počutje in sprostitev, namesto, da se konstantno nekaj meri in testira (tek je tipičen šport, kjer veliko šolarjev dobi odpor). Športne panožne zveze bi morale ukiniti prezgodnje beleženje rezultatov (nekatere so jih že) in posledično bi trenerje in otroke razbremenili pritiskov, stremeti bi bilo potrebno k temu, da je šport užitek in zabava, tekmovalnost pa je stvar posameznika, ki ima to v sebi. Kulturo gibanja bi bilo potrebno gojiti od malih nog, tu je čas za igro in ne pa za meritve. Je pa v Sloveniji vseeno slika pozitivna, smo športni narod in zdi se, da število rekreativcev narašča.
