Bazovica 1930: Pomor, ki je zanetil upor

Poklon italijanskega in slovenskega predsednika na bazovski gmajni, ki se bo zgodil junija, je simbolično gotovo najpomembnejši dogodek, ki se je zgodil na tem kraju vse od usmrtitve bazovskih junakov do danes. Zato se točno 90 let po teh žalostnih dogodkih spomnimo podrobnosti.

Preprost kamnit steber s štirimi priimki skromno obeležuje dogodek, ki v slovenski in posebej primorski zgodovini močno odmeva vse do danes. Pred 90 leti je namreč strelski vod, sestavljen iz 56 črnih srajc, z eno samo salvo pokončal štiri tržaške antifašiste: Ferdinanda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojzija Valenčiča.

Šestega septembra bo minilo devet desetletij od eksekucije na gmajni pri Bazovici. Ambicija fašistov in njihovega voditelja Benita Mussolinija je bila s štirimi smrtnimi kaznimi in več desetletji zapora ustrahovati primorske nacionaliste in ves narod. Na dan sodbe pa je v “osmem letu fašistične ere” strah pokazala italijanska država, saj so v tržaškem pristanišču zasidrali kar deset vojnih ladij, ki so usmerile topove proti mestu. Za usmrtitev četvorke ujetnikov so proti Krasu poslali cel bataljon vojakov. Notranji minister je v vsej državi prepovedal zborovanja in vsem krajevnim oblastem zaukazal strogo čuječnost.

Posebno sodišče

Posebno sodišče za zaščito države, ki je v času svojega delovanja (1927-43) obsodilo 4556 ljudi na skupaj 27.742 let zapora, 41 pa smrt, se je posebej za ta proces preselilo iz Rima v Trst. Eksekucija je bila sklep večmesečnega delovanja vlade proti tigrovcem zaradi bombnega napada na uredništvo tržaškega fašističnega časnika, pri čemer je bil nehote ubit njegov urednik. Sledile so množične aretacije, zapori in mučenja. Petnajst članov tržaške Borbe in trije tigrovci so bili na procesu obsojeni: štirje na smrt, drugih štirinajst pa na zaporne kazni, ki v seštevku znesejo kar 148 let.

Usmrtitev se je zgodila že nekaj ur po koncu procesa. Posebno sodišče, ki ga je ustanovil diktator Mussolini, namreč ni dovoljevalo priziva. Tudi prošnje za pomilostitev, ki so jo podpisali obsojenci, italijanskemu kralju Viktorju Emanuelu s sodišča sploh niso odposlali. Naslednje jutro so navsezgodaj na smrt obsojene nekaj po peti uri zjutraj peljali na strelišče pri Bazovici. 56 vojakov se je razporedilo v tri stranice kvadrata, četrto so sestavljali štirje stoli. Nanje so se usedli trgovec Ferdo Bidovec (22), bančni sel Franjo Marušič (24), trgovec Alojzij Valenčič (33) in uradnik Zvonimir Miloš (26). Vsi štirje Tržačani, slednji po narodnosti Hrvat. Odklonili so, da bi jim prevezali oči, in dva sta tik pred salvo uspela izreči “Živela Jugoslavija!” Ubite so položili v krste in jih skrivaj zakopali na tržaškem pokopališču sv. Ane.

O usmrtitvi so telegrafsko takoj obvestili Mussolinija, ki je osebno odločal o poteku procesa. Zaskrbljenost pa duceja ni minila. Še nekaj dni kasneje je napeto sledil, o čem poročajo tuji mediji, in potem dal resničnost podatkov iz časnikov osebno preverjati.

Interpretacija

Italijanski zgodovinarji se s procesom niso veliko ukvarjali, pravi zgodovinar dr. Gorazd Bajc s koprske Fakultete za humanistiko: “Za nekatere, zlasti za del politike in publicistike, so bazovski fantje le teroristi.” V Trstu rojeni zgodovinar opozarja tudi, da je pojem terorizem v zadnjih letih treba gledati drugače kot pred stoletjem. Omeni tudi razcepljenost pri obeleževanju spomina na Bazovico med Slovenci, ki je bila močna med zamejsko levico v času informbiroja (1948). Hkrati pa pravi: “Morda pa je ravno okoli Bazovice bilo doslej še največ enotnosti, saj gre za spomin na prve protifašiste pri nas in širše v Evropi. Prav tržaški proces je pomenil prelomnico za evropsko javno mnenje, ki je bilo prvič seznanjeno, da na območju Julijske krajine ni vse v redu. Sami Slovenci so Bazovico ‘posvojili’ kot simbolni moment upora. Partizansko gibanje je Bazovico pogosto uporabljalo kot simbol, spomina pa ni moglo nikoli monopolizirati.”

Ne spreglejte
Naloži več