Site icon Vipavska.eu

Bendima je naša dediščina

V sredo me je poklical prijatelj in me povabil v bendimo. Tako se namreč pri nas reče, v bendimo, ne na bendimo. Olepšal mi je teden. Komaj sem čakal. V nedeljo in ponedeljek, da bo, ker bo v torek vremenska fronta. Če bi vreme zdržalo, bi trgali naslednji teden. Tako bodo čakali do zadnjega trenutka. Teme se reče, da je padel vol v vodnjak. V nedeljo namreč kristjani ne delamo. Družina, pri kateri se bendima (bendimati je glagol v primorskih narečjih), ne delajo ob nedeljah. A tokrat delajo izjemo. Saj veste, Jezus je rekel, da se ob nedeljak lahko prekrši delopust v izjemni okoliščinah.

A potem je v četrtek prišel prehlad. Zelo hud, ki je nakazal še eno poškodbo izpred tedna, ko sem padel z lestve med obiranjem moje trte pred hišo. Obležal sem. In bendima je šla po vodi.

Naj zato ponovno objavim kolumno, ki je nastala pred tremi leti, prav med obiranjem tistega lepega vinograda.

Sveta bendima

Težko bi v tej deželi našel kaj lepšega, kot je bendima. Trgatev, bi prevedli v zborno slovenščino. A prevod ni povsem pravilen. Trgatev je namreč lahko še kaj drugega kot bendima. Je veliko širši pojem. Trgatev imajo tudi Štajerci. In Dolenjci, pa čeprav cviček uradno sploh ni vino. Bendimo imamo samo na Primorskem.
Štirideset let že hodim v bendimo. Včasih je bilo drugače. Leseni sodi, čebri, plavniki, leseni vozovi. A spomin na to je zelo bled. Uorenc, lesenih čebrov, se spominjam predvsem zaradi prsta na nogi, ki mi je zakrvavel, ko mi je med vožnjo na vozu polna uorenca poskočila nanj. Kljub vsej krvi pa nimam nobenega slabega spomina. Mi pa še vedno zadiši pršut, ki smo ga po opravljenem delu jedli na dvorišču stare vrhpoljske kmetije. Tudi petja ni manjkalo. Kot v kakem televizijskem oglasu.
Dandanes je, kajpada, drugače. Grozdje že desetletja nabiramo v plastične kante, ki jih potem pretresamo v zabojčke. Vse drugo pa je ostalo precej nespremenjeno. Zbere se vsa žlahta. Ženske prevzamejo kuhinjo in trgačem prinašajo vodo, vino, sok. Moški med trganjem kakšno po moško rečemo. Rešujemo vse probleme sveta in domovine. Med obilnim kosilom še toliko bolj. Pijemo najboljše vino, saj ga gospodar vsako leto prihrani prav za ta namen.
V bendimo vedno jemljem otroke s sabo, saj gre za starodavno tradicijo, ki ohranja našo kulturo, pa tudi samo slovenstvo. Seveda morajo otroci ves dan bendimati. Ne dovolim jim, da bi se igrali in lovili. Ne le zaradi pomoči, ampak še bolj zaradi izjemnega občutka, ki bi ga sicer po opravljenem delu bili oropani. Večerja jim ne bi šla tako v slast, da celodnevnega postopanja in spraševanja “tata-kdaj-bo-že-konec”, niti ne omenjam. Priznam, to ni najlažja pot. Posebej ne, če otrokom drugih gostov v bendimi ni treba delati.
Letos sem bil v bendimi prvič v življenju na Krasu. Kar obstal sem, ko sem videl dva traktorja, vsak s svojim lesenim vozom, polnim ornic. Ornic! Ki jih še v kakem hramu kot okras nisem videl že leta! Moj prijatelj jih že nekaj let išče in odkupuje po vsej Vipavski, da bi mu uspelo narediti en komplet. Tu pa kar dva!
Gospodar mi je povedal, da je tudi uslužbenka, ki redno obiskuje vinograde med bendimo, tistega jutra obstala začudena, ko je zjutraj uzrla uornce. Nič čudnega potem, da prav teran iz teh uorenc dobiva leto za letom priznanja za najboljši teran. Prav je, da povem tudi ime gospodarja. Zavedajoč se, da mu delam reklamo, saj si to zasluži. Kdor ima s tem problem, naj naslednji stavek izpusti. Bojan Vovk iz Dutovelj.
Bendima je velikokrat družinski praznik. Bendimati pridejo namreč otroci in vnuki, ki so se razselili. Če izvzamemo abrahame, poroke in pogrebe, se le redkokrat zbere skupaj toliko sorodnikov.
Turistične agencije jeseni vodijo Slovence v delto Neretve v Hercegovino, kjer obirajo mandarine. Plačajo izlet, da lahko potem zastonj obirajo mandarine. Razumljivo – obiranje mandarin je nekaj posebnega, južni kraji so topli, v bližini so turistično zanimive točke. Zakaj pa turistični avtobusi ne vozijo tudi v bendimo? Ali na Vipavskem ni v primerjavi s Kranjsko prijetno toplo? Ali na Primorskem ni zanimivih turističnih krajev? Seveda so. A treba je, če se izrazim z modno frazo turističnih poznavalcev, narediti zgodbo. Zgodbo, ki je lepa in ki se prodaja.
Vsekakor pa bi bendimo najprej morali razglasiti za živo dediščino in jo vpisati na Unescov seznam. Tudi bi morali kaj narediti župani in minister.
Spominjam se, da smo v osnovni šoli šli v bendimo. Spominjam se, da smo v drugem razredu osnovne šole v učbeniku barvali brentač, brento in čebre. In vse to poimenovali ter se besed naučili. Spominjam se, da smo v gimnaziji, v vipavskem semenišču, vsako leto šli v bendimo. In potem tudi na martinovanje. Ki nam je sicer, mladim juncem, bilo veliko ljubše od samega trganja.
Danes se mi zdi, da otroci o bendimi v šoli ne izvedo kaj dosti. In če že, je to učenje na pamet. Kar je velika škoda. Svojo dediščino moramo ohranjati, tako s šolo kot s turistično industrijo. Sicer bo vse šlo še bolj v pozabo.
Kruh je svet. Slovenski jezik je svet. Sveta nam mora biti tudi kultura. Zato je tudi bendima sveta.

DELITE
Exit mobile version