Planina, razložena vas na planoti sredi Vipavske doline.
Vipavska dolina, Mali slovenski Eden. Tako poimenuje to pokrajino v svojem zapisu Ciril Zlobec. Naravne sile so dolgo kiparile ta košček sveta in ga oblikovale, preden se je tu naselil človek. Pokrajino obdajata kraški planoti Nanos in Trnovski gozd, od obalnega sveta pa jo loči Kras. V takem obsegu pripada tri četrtine ozemlja gričevju in ponekod celo hribovju, ena četrtina pa ravnini. Ugodno podnebje in lapornata zemlja flišnega gričevja sta zelo ugodni za vinogradništvo in sadjarstvo. Po teh značilnostih Vipavska dolina od nekdaj slovi v notranji Sloveniji.
In kje se v tem raju nahaja Planina. Planina je razložena vas, ki se dviguje med 200 in 300 metri nadmorske višine. Najvišji vrhovi te planote sredi Vipavske doline pa so celo višji od 400 m. Proti severozahodu se planota počasi znižuje. Severna, južna in vzhodna pobočja pa so bolj strma. Najnižje na zahodu ležita zaselka Guštini in Štrancarji, najvišje ob jugovzhodnem robu so Koboli. Vmes so še Marci, Dolenja vas, Brith in Gorenja vas. Hudourniki in potoki, ki izvirajo pod vrhom planote, so vznožje planote razrezali v številne grape.
In, če hočemo razumeti, zakaj leži Planina tako visoko nad dolinskim dnom Zgornje Vipavske doline, se moramo podati po cesti iz Ajdovščine proti vrhu Planine in prisluhniti zgodbi o nastanku. Nad Dolenjami se vije cesta po pobočjih proti vrhu Planine. Ob poti nas spremljajo menjajoče flišne plasti laporjev in peščenjakov. Lapor je mehkejša kamnina, hitreje razpada in je primerna podlaga za vinogradništvo. Peščenjaki so bolj trdi in trdni in so jih včasih uporabljali za zidavo hiš. Peščenjake z več vsebnosti kremena so uporabljali za brusilni kamen. Na ostrem ovinku tik pred Planino pa so skladi flišne breče. Ta pretežno apnenčeva breča v obliki pokrova pokriva Planino. Apnenčeva flišna breča je trša kamenina v primerjavi z mehkejšimi peščenjaki, posebno pa laporji. Odloženi fliš nekdanjega eocenskega morja je bil v Vipavski dolini precej višji. Višinske razlike med Trnovsko planoto in flišno Vipavsko dolino so bile majhne. Vode, ki so tekle po tem svetu, so začele zniževati površje. Mehke plasti flišne Vipavske doline je voda hitreje odnašala kot trše plasti apnenca Trnovskega gozda. Višinska razlika se je zato povečevala. Ker so bile med mehkimi flišnimi plastmi peščenjakov in laporjev tudi plasti trše apnenčeve breče, erozija tudi v vipavskem flišu ni enakomerno zniževala površja. S Planine so bili odneseni samo mehki skladi, potem pa je voda trčila na odpornejše kamenine, ki jih ni mogla tako hitro zniževati. In zato je danes Planina tako visoko nad dnom doline. Voda je začela ta kamen drugače oblikovati, nastajati so začeli kraški pojavi.
Zgodba o nastajanju te pokrajine še ni končana, še zmeraj traja in se bo nadaljevala v prihodnost. In tik pred zdajci se je na to planoto naselil človek, bi rekli geologi. In tu se začenja druga zgodba. Zgodba, ki jo je pisalo življenje številnih rodov Planincev v preteklosti, zgodba, ki jo piše življenje ljudi danes in jo bo pisalo življenje ljudi tega koščka sveta tudi v prihodnosti.
