Koprska škofija nima svojega svetniškega kandidata. Po drugi strani pa so v Trstu in na Krku sprožili s beatifikacijske postopke za dva Primorca, Jakoba Ukmarja in Antona Mahniča.

Na Vipavski bomo objavili več člankov o obeh svetniških in junaških osebnosti.

Anton Mahnič

Antona Mahniča, goriškega teologa, ki je imel glavno vlogo v razvpiti slovenski ločitvi duhov konec 19. stoletja, bi na Hrvaškem radi razglasili za svetnika. Na Krku so po njem poimenovali ulico in ga pokopali v katedrali.

Na otoku Krku imajo še danes zelo lepe spomine na dva svoja škofa, ki sta tja prišla iz Primorske: Antona Mahniča (1850-1920) iz Kobdilja in Josipa Srebreniča (1876-1966) iz Solkana. Oba sta kot pomembna krška škofa in borca za narodnostne pravice proti italijanskemu nacionalizmu pokopana v stolnici na Krku. Oba so Hrvati toplo sprejeli in ju povsem posvojili; celo č v priimku so jima spremenili v mehki ć.

Ločitev duhov

V Sloveniji pa imajo zgodovinarji in politiki na dr. Antona Mahniča zelo neenotne ocene. Če odpremo samo spletno enciklopedijo Wikipedijo, opazimo, kako sporna je njegova zgodovinska vloga. Duhovnik, doktor teologije, urednik in pisatelj Mahnič še danes razburja duhove zaradi svojih ostrih stališč o slovenstvu, krščanstvu in politiki. Pripisujejo mu tudi takoimenovano ločitev duhov ali politični razdor na levico in desnico. Kriv naj bi bil za kulturni boj, ki traja vse do danes. A zgodovinsko to ne drži povsem. Delitev na dva svetovnonazorska pola je namreč nastala že prej, Mahnič pa je vse skupaj le natančno definiral oziroma poglobil. Nasprotniki mu najbolj zamerijo kritiko znanih slovenskih literatov, posebej poeta Simona Gregorčiča. V liberalnih krogih so Mahniča zato odločno zavračali, pisatelj Ivan Tavčar pa mu je “odgovoril” s satirično utopijo 4000.

Antun Mahnić

Kakorkoli že, Mahnič je leta 1896 v nekem smislu odšel s slovenskega družbenega prizorišča, ko je postal ordinarij na Krku. Zapustil je Gorico, prevzel novo službo in se iz spoštovanja do svojih hrvaških vernikov tudi sam začel podpisovati kot Antun Mahnić. Izredno dejavni škof je ustanovil tiskarno in več tiskanih medijev ter združeval mladino in študente. V času, ko so Italijani hoteli prepovedati slovansko glagoljaško bogoslužje, je ustanovil glagoljaško akademijo. Prizadeval si je, da bi glagoljaštvo nadomestilo latinščino v vseh slovanskih deželah. Po koncu prve svetovne vojne so ga italijanske zasedbene oblasti takoj poslale v izgnanstvo v Frascati v bližini Rima, kjer je zbolel. Težko bolan se je vrnil v Zagreb, kjer je, kot piše hrvaška Wikipedija, “umrl v sluhu svetosti”. To v laičnem jeziku pomeni, da so ga že njegovi sodobniki imeli za svetnika. Najprej je bil pokopan v Zagrebu, pred devetimi leti pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v stolnico na Krku. Po njem so poimenovali tudi ulico, na kateri sta škofija in stolnica.

Danes je pred njegovo grobnico desno od vhoda v stolnico klečalnik, na nagrobni plošči pa vedno sveže cvetje. Na klečalniku je molitev k Jezusu, da bi Mahnič postal svetnik. Dobesedno takole:  “daj, da bi ga posnemali” in “počasti ga s sijajem svetništva”.