Glagolsko bogoslužje se je do Mahničevega časa kot ostanek nekdaj obsežnega območja staroslovanskega jezika ohranilo zgolj še na področju Hrvaškega primorja, Istre in Kvarnerja, a je bilo tu trdno zasidrano in se je z navezavo na ljudski jezik celo širilo.
Od sicer uveljavljene Božje službe v latinščini se je razlikovalo v jeziku in zapisu, obhajalo se je namreč v hrvaški različici starocerkvene slovanščine, tradicionalno zapisane v glagolici.
Pisava svetih bratov
Slovanska liturgija in glagolski črkopis sta korenine pognala v času pokristjanjevanja Slovanov na Velikomoravskem. Da bi slovanskemu ljudstvu predala krščanski nauk, sta morala sveta brata Konstantin (pozneje Ciril) in Metod pred odhodom na moravsko misijo leta 863 ali 864 v slovanski jezik prevesti bogoslužna besedila in oblikovati govorici primerno abecedo. Tako sta nastala stara cerkvena slovanščina in glagolski črkopis.
Čeprav je papež Hadrijan II. po zapletih in zagovoru svetih bratov v Rimu leta 867 potrdil nelatinsko bogoslužje na Velikomoravskem in v Panoniji, je slovanski jezik v cerkvah teh dveh pokrajin po preganjanju sv. Metoda zaradi nasprotovanja novega pronemško usmerjenega kneza in njegovi smrti leta 885 večinoma potihnil. Njegove učence so pregnali, prevode bogoslužnih knjig pa uničili.
Pregnani učenci glagolico ponesejo k Jadranu
Slovanska pismenska kultura nasploh pa vseeno ni zamrla, saj se je že pred Metodovo smrtjo razširila v Panonijo, na Češko, Hrvaško in Poljsko, učenci pa so jo med umikom zanesli še v Bolgarijo in Makedonijo ter v Hrvaško primorje, Istro in Kvarner. Potem ko je Konstantin Preslavski okrog leta 893 na bolgarskem dvoru razvil cirilico, se je nova pisava naglo širila in zajela skoraj vsa slovanska območja, glagolske so ostale le tri omenjene hrvaške regije, torej čakavsko jezikovno območje. V posameznih pokrajinah se je jezik razvijal vse bolj samostojno, tako da so se na staro ciril-metodovsko osnovo nanašale prvine iz govorjenih jezikov, zato moramo od obravnavanega zgodovinskega obdobja govoriti o cerkveni slovanščini oz. njenih različicah, t. i. redakcijah, med katerimi je za nas zanimiva predvsem hrvaška.
Razmah glagolice
Glagolica ni služila samo za cerkveno rabo, ampak so glagoljaši – izobraženi duhovniki, ki so maševali iz glagolskih knjig ter obvladali še latinico in cirilico – z njo zapisovali tudi različne pravne dokumente. Največji razmah je glagoljaštvo z množičnim prevajanjem misalov, brevirjev in psalterjev ter pisanjem civilnih dokumentov doživelo v 14. in 15. stoletju oziroma od odobritve papeža Inocencija IV. leta 1248 v senjski in leta 1252 v krški škofiji do navezave na protestantizem in razvoja tiska v drugi polovici 16. stoletja. Glagolica se je, omejena na liturgično rabo ohranila le na hrvaški in slovenski obali, drugod in za druge, posvetne potrebe jo je nadomestila latinica.
Zaradi pomanjkanja novih liturgičnih knjig, usklajenih z novimi pravili tridentinske liturgije, in zgrešene odločitve o standardizaciji slovanskega bogoslužja po vzhodni redakciji cerkvene slovanščine, v mašnih knjigah zapisane ne v cirilici, kakor bi bilo za jezik z evropskega vzhoda smiselno, temveč v glagolici, so v 17. in 18. stoletju hrvaški duhovniki vse pogosteje segali po delih, napisanih v ljudskem jeziku, t. i. »ščavetu«, in latinici, kar pa uradno ni bilo dovoljeno. Glagolska produkcija je do 1830 skoraj popolnoma zamrla, ohranilo pa se je maševanje iz obstoječih del.
Mahnič se je najprej poglobil v legalnost glagolice
Ko je Anton Mahnič kot novi škof prišel v Krk in se je razgledoval po področju, ki mu je bilo zaupano v upravo, je v večini podeželjskih župnij srečal glagoljaše; latinsko bogoslužje je prevladovalo le v mestih, saj so v njih bivali Italijani.
Glede na dotedanja Mahničeva stališča bi pričakovali ostro zavrnitev slovanskega bogoslužja, a se je problema lotil s poglobljenim študijem pravnih in zgodovinskih dejstev. Zanimalo ga je predvsem, ali je glagolsko bogoslužje na območju upravičeno.
Hrvaški duhovnik Ivan Milovčić meni, da je Mahnič vseeno ostal zvest uradnim stališčem Cerkve in lastnim prepričanjem, saj je pravico do slovanskega bogoslužja vedno utemeljeval znotraj cerkvenih določil in osebnega zasledovanja poštenosti. Dodaja, da je kot popolni zavezanec rimski Cerkvi in tujec na otoku izpolnjeval vse pogoje za nepristransko sodbo o položaju glagoljaštva.
