Site icon Vipavska.eu

Advent: čas budnosti

Adventni čas je vedno imel nek čaroben predznak, pa ne zaradi t.i. veselega decembra, ki je v novodobni miselnosti namenjen predvsem pihanju na dušo -denarnice, vsaj takim, ki ne vedo, kaj bi še natlačili v svoje shrambe predvsem zato, ker so ponudbe mamljive z raznimi popusti. Čaroben vsaj za nas, ki izhajamo še iz tistega časa, ko smo odhajali k t.i. zornicam, zgodaj zjutraj, iz tople postelje v mrzlo cerkev in potem v šolo, kjer tudi ni bilo ravno prevroče, a vendar, popoldan je bil ves naš, ker nismo imeli »podaljšanega bivanja« in izvenšolskih dejavnosti. Te smo si prirejali po svoje, tudi tako, da smo komaj čakali, da bi vsaj za Božič bil zunaj sneg.

Pričakovanje v času pandemije

Letošnje pričakovanje je drugačno. Pandemija nas je destabilizirala, družine, posameznike in vse narode. Ta zgodovinski oklep si bomo zagotovo zapomnili. Pri nas, vernikih, upamo, da lahko ta izkušnja vsakomur prinese prenovo, spremembo duhovne drže v imenu ponižnosti, ki zagotavlja rast vere, ki spodbuja upanje, obe vrlini pa rezultirata v dobrodelnost in marljivost. Pandemija s svojimi seznami žrtev, hospitalizacij in vsakodnevnih okužb ter posledičnimi neravnovesji na frontni črti vsake družbe in gospodarstva ne more najti trdnosti v človeški duši, ampak mora predstavljati opozorilo za zavestno spremembo samega sebe, prenove sveta, zaradi česar ne razmišljamo o temeljih uspeha in razvoja globalnega življenja zgolj s človeškimi viri: brez božjega poseganja v zgodovino ni mogoče nič, za nas ni mogoče, če Boga izključimo iz svojega življenja in vse lahko postane iluzorno, če Gospodova opozorila izključimo iz določanja meril za medsebojno sožitje.

Epidemija ni nič novega

Poleg tega dogajanja z eksponentnim širjenjem koronavirusa ni nekaj novega, če natančno opazujemo nekatere dogodke, ki jih pripoveduje npr. Biblija, tako npr. invazijo kobilic pri preroku Joelu, deset nadlog v Egiptu za časa Mojzesa, kugo, ki je prizadela Filistejce, ugrizi kač v puščavi, ki so ubijale ljudi na poti v obljubljeno deželo… Vse dogodke so spremljali božanski pozivi k spreobrnjenju in premišljevanju o pravičnem in skladnem vedenju, vendar ne vedno prisluhnjenem; opozorila k kesanju v smisliu pravilnosti in poštenosti življenja, ki pa jih Izraelci običajno v vseh okoliščinah niso jemali resno. Tudi v naših dneh lahko eksponentno rast okužb lahko razlagamo kot Gospodov obisk s pozivom k ponižnosti in spreobrnjenju v iskanju pravičnosti in miru, ki je dosežen ob spoštovanju pravic najrevnejših na svetu (nedeljo Karitas obhajamo prav na 1.adventno nedeljo) in v resnični solidarnosti z najbolj zadnjimi. 

Če tega opozorila ne upoštevamo, ne bo mogoče doseči tistega, kar vsi pričakujemo: konec nočne more pandemije, prihod učinkovitega medicinskega pripomočka (cepiva) in vrnitev v mirno sobivanje brez upoštevanja socialnih distanc. V tem sedanjem božjem obisku, ki nas kliče k spreobrnjenju, se soočamo s prihodnjim ciljem osvoboditve in veselja.Iz tega razloga nas izkušnje, ki jih živimo, uvajajo v adventni čas, ki ga začnemo danes in se nanaša na takojšnje obdobje štirih tednov, ki nas ločuje od praznovanja prihoda v Gospodovem mesu, to je Božiča.

Prihaja Bog

Žalostna izkušnja, ki jo živimo, s svojimi konotacijami omejitev in omejitev, ki jo spremlja kronika zelo neprijetnih dogodkov, nam pomaga, da advent doživljamo kot naslednji “prihod” Boga, ki je kljub temu vedno prisoten in aktualen s svojimi opozorili. spremeniti in se spremeniti. Čaka nas obdobje približno 30 dni intenzivne nagnjenosti k skrivnosti učlovečenja, zaznamovano z zavezami, duhovnimi bitkami, ki jih bolje podpirajo asketska odrekanja, duhovne spodbude, kot sta molitev in meditacija, vse skupaj s konkretnimi dobrodelnimi deli, ki potrjujejo resnost in učinkovitost takšne poti. A hkrati je to tudi obdobje, v katerem ne bi smeli izpustiti veselja, umirjenosti in sreče, značilnih za tiste, ki nestrpno čakajo, da pride kaj prijetnega, kar bo spremenilo njihov potek življenja. Advent pravzaprav pomeni “prihod”, “prihod”, ki vključuje držo čakanja in ki je v poganskih časih vključeval prihod ali vrnitev cesarjev ali vojaških voditeljev po vojnem zmagoslavju in ki je od četrtega stoletja naprej značilna za cerkev “Prihajanje” Boga, ki vstopi v zgodovino človeštva na nov način, in zato je pričakovanje, da se to upanje uresniči in je to, četudi zahteva stalno izvajanje vaj, lahko le razlog za zadovoljstvo, kajti veselje je ravno sestavni del popolnega in dokončnega srečanja z Bogom. Adventno obdobje nas obvešča o tem, da je Bog prisoten, hkrati pa je tudi naša prihodnost, da “je” vedno, torej hodi z nami in nas ne zapušča, pa vendar je vedno “prihajajoči”, ki pride k nam. Besedilo Razodetja pravi: »Mir od tistega, ki je bil, ki je in ki bo prišel« (Raz 1, 4), da je Bog večnost, vedno prisoten, a ki šele pride na svet.

Teolog Moltmann opaža, da se v evropskih jezikih pojem “prihodnost” razlikuje od pojma “advent”: prihodnost vključuje postajanje, nenehno preobrazbo, ki izhaja iz biti; advent je približno rečeno prihajajoč. Bog torej ni “prihodnost” v smislu, da se preobrazi ali spremeni v času, saj je večnost in popolnost; on je advent, torej tisti, ki pride in se nam približa in v katerem najdemo svojo prihodnost. Namesto tega bi morali biti mi tisti, ki se preobrazimo in spremenimo pogoje na bolje, tako da lahko v Bogu najdemo svojo prihodnost. Kaj bo dejansko moral zgraditi Gospod sam, ki v svoji posvečujoči milosti prebiva v nas in prinaša obilne preobrazbe in novosti; Bog najde prostor v nas in skrivnostno deluje v našo korist, vendar ne brez našega sodelovanja pri milostnem delu z dobro voljo in ponižnim razpoloženjem. Prihodnost je za tisto, kar bomo v trenutku srečanja z Gospodom.

Če povzamemo: Advent je takoj skrbna in prepričana priprava na liturgično praznovanje božične svečanosti, ko bomo povzdignili božansko slavo, ki doseže ljudi v skrivnosti utelešenja besede v otroku v Betlehemu, vendar je to le odsev adventa, ki je Božji prihod, h kateremu nenehno hodimo. Naša večna naravnanost je, da gremo ven, da se srečamo s Tistim, ki danes pride vsak trenutek običajnega in ki bo prišel v prihodnosti, kar je odvisno od naše zavezanosti in njegovega posega v naše življenje. Gradimo prihodnost v upanju in učinkovitosti in tako srečamo tistega, ki pride, to je advent. Na straneh današnje liturgije je zapisano, da je to pričakovanje upanje tistega, k čemur celo nezavedno stremimo: “De bi prebil nebo in se spustil!” vzklikne prerok Izaija in s tem izrazom postane tiskovni predstavnik skritega izrednega dogodka, ki prebiva v človeški duši, razbijanja ovir izolacije in obupa ne zaradi »artefaktov« njegovega genija, ampak s samim prihodom Bog na svetu. In Bog, čeprav je drugačen od sveta, ne okleva prevzeti svet v Jezusu Kristusu, njegova Beseda je postala meso, ki pride prebivati med nami, da izpolni to pričakovanje in to upanje (Jn 1,14) in tako ohranja njegove obljube.

Bodimo budni

Vendar pa današnja liturgija tudi poziva, naj se človek tudi sam pripravi na Božji prihod, zlasti z zapovednim glagolom, ki ni nov niti prejšnje nedelje: bodite budni.
Da bi nekaj vzbudilo začudenje in zadovoljstvo, nas mora presenetiti, kot se zgodi, ko nepričakovano prejmemo zelo dobrodošlo darilo, ki smo si ga že dolgo želeli; tudi zato, da se lahko veselimo srečanja z Bogom, ki nas prihaja na dobrodošlico v Kristusu, je nujno, da je ta obisk presenečenje, ne napovedano in da se spremeni v srečanje in ne v izpit, zaradi katerega smo nepripravljeni.

Gledanje pomeni čakanje na Gospoda brez motenj, neomajno in odločno v svojih namerah, neustrašno v veri in upanju, ne da bi se odrekli odstopanjem in skušnjavam. Hkrati budnost vključuje ustvarjalnost in iznajdljivost, skrb za dobro in krepost, vztrajnost v dobrodelnosti celo pred pastmi, ki potiskajo v nasprotno smer. Konkretno ohraniti budnost pomeni zaupati v Boga in povečati svojo ponižnost, da ponovno oživimo dar vere, pri čemer moramo imeti tudi sredstva, zatekanje k zakramentom in odnos z Božjo Besedo kot instrument za spomin in za notranje vzgojo; Gledanje vključuje potrpljenje v stiskah in moč v preizkušnjah s pomočjo odrekanj in prikrajšanosti, ki spodbujajo dvig duha do absolutnega, zaradi česar smo skrbni do tistih, ki jim primanjkuje potrebnega. Prav zaradi tega pazljivost vključuje implikacijo ljubezni v konkretna dobrodelna dela in samozatajevanje, ki prepričajo in spreobrnejo tudi druge. 

To je zlasti čas, ko si ne dovolimo, da bi nas očaral spanec zgroženosti in mlačnosti, ki ga prepoznamo v tej adventni spodbudi, h kateri nas opozarja Pavel: “Veselite se v upanju, bodite močni v stiski, vztrajni v molitvi, skrbni za potrebe bratov, pozorni v gostoljubnosti” (prim. Rim 12,12-13).

DELITE
Exit mobile version