Jakob Ukmar – slovenski kandidat za italijanskega svetnika (1)

V Vatikanu poteka postopek, ki dokazuje svetništvo Jakoba Ukmarja. Vložila ga je tržaška škofija. Čeprav pot do oltarja lahko traja leta in leta pa je to za slovensko manjšino in Slovence zgodovinski dogodek in veliko priznanje manjšini s strani italijanske večine. Na Vipavski bomo v več člankih predstavili nekaj zanimivih življenjskih epizod Jakoba Ukmarja.

Obtožbe: panslavist, nacionalist, fašist in komunist. Je sploh še katera druga možna?

Poliglot Jakob Ukmar je v življenju doživel številne obtožbe. Že v času cesarske Avstrije je bil v kehi zaradi panslavizma. Italijanski fašisti so ga zaprli kera naj bi bil slovenski nacionalist. Jugoslovanski komunisti, ki so ga tako pretepli, da bi mu skoraj smrt storili, pa so ga še ranjenega zaprli, ker naj bi bil fašist. Po mesecu aresta se je vrnil v Trst,a je tudi tu doživel nove obtožbe, tokrat s strani predpostavljenega tržaškega škofa Santina, ki pa ga je razrešil z vseh škofijskih služb, ker naj bi bil komunist. Danes pa je Ukmar v postopku, da postane – svetnik.

Filozof in astronom, ki je znal je brati klinopis

Gradivo za betifikacijski postopek so peljali v Vatikan s kombijem

Duhovnik, filozof, teolog Jakob Ukmar, ki mu tržaška škofija skuša doseči čast oltarja, se je rodil na Opčinah leta 1878. Po maturi na tržaški nemški gimnaziji je vstopil v goriško bogoslovje, kjer se se v tistem času šolali številni kasnejši primorski intelektualci. Doktorski naziv je dosegel na Dunaju v letu pred koncem prve svetovne vojne (1917). Kot zanimivost glede njegovega bogatega znanja vrste evropskih in orientalskih jezikov naj omenimo, da je znal brati celo klinopis.

Pomiril je upornike v Ricmanjah

Pet let po duhovniškem posvečenju ga je škof poslal v Ricmanje, kjer so prebivalci želeli ponovno obuditi glagoljaško bogoslužje. Škofija na zahteve ni odgovorila, zato so se Ricmanjci razglasili za grkokatolike, česar pa Vatikan ni priznal. Ricmanjci se niso dali in so postali sami svoji. Župnik je pobegnil, poroke in pogrebe je opravljal kar župan.

Ricmanjski upor je odmeva v evropskem tisku. Foto (c): Tino Mamić

Alojz Rebula, ki je napisal biografijo o “apostolu sožitja”, takole opisuje njegov prihod v vas: “Hotel se je predstaviti vaškemu županu, a ta ga je z vrha kupa gnoja, na katerem je stal, osorno spodil. Zato da ga ne bi ponoči kamenjali in ubili, ni smel dati razumeti, v kateri sobi bo spal. Če je iz Ricmanj šel proti Logu, ga je iz vinogradov spremlajlo žvižganje kamnov. Ko je ob novem letu hodil po hišah, so ga spremlajli z ogovorom: ‘Le kdo te je klical, hudič?’ V šoli so med krščanskim naukom otroci žvižgali, vstajali so iz klopi, obmetavali stene s paradižniki in kosi lesa.”

Ricmanje so končno dobile župnijo

Ob koncu Ukmarjevega službovanja pa so se razmere predvsem po nejgovi zaslugi toliko umirile, da je med farani in škofijo prišlo do sprave. Sam papež je Ricmanjcem odobril ustanovitev župnije in pravico volitev župnika.

V Trstu je leta 1910 postal predstojnik dijaškega semenišča za večinoma Slovence in Hrvate (italijansko semenišče je bilo v Kopru). V imenu jezikovne enakopravnosti je rektor uporabljal tudi nemščino. A to je bilo preveč za italijanske nacionaliste na škofiji, ki so dosegli, da so po treh letih konvikt razpustili.

Od Italijanov je zahteval učenje slovenščine

Podobno stališče je imel po koncu vojne, ko je kot rektor tržaškega bogoslovja kljub policijskim racijam od gojencev zahteval učenja slovenščine, hrvaščine in italijanščine.

Nacionalizem je jemal kot zlo, zato ni podpisal zahteve slovenskih duhovnikov za ustanovitev slovanske škofije. 

Jakob Ukmar, svetniška osebnost

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več