Tržaški svetniški kandidat Jakob Ukmar (1878-1971) je v prvih povojnih mesecih bil nacionalističnemu škofu Antoniu Santinu trn v peti. Njegovemu nespoštovanju do slovenstva, ki mu konec vojne ni prišel do živega, je oporekal tudi kot avtor spomenic, ki jih je napisal v imenu primorskih duhovnikov.
V novih razmerah, ko je med tržaške Slovence vse bolj prodiral ideološko obarvan slovenski tisk, je Ukmar Santinu jeseni 1945 predlagal izdajanje verskega mesečnika Božji vrelci. Leto kasneje je izšlo pet številk (urednik je bil Metod Turnšek), nato pa je bil list ukinjen zaradi pomanjkanja denarja.
Duhovniki so mu odrekli pokorščino
Santin, ki ni doumel razsežnosti problema odpora slovenskega klera, se je poleti 1946 na slovenske vernike obrnil s pismom. Vsi duhovniki so branje pisma v cerkvah najprej zavrnili in ga nato vendarle prebrali, ko je škof to nedložljivo ukazal.
Le monsinjor Ukmar tega ni storil. V pismu škofu je pojasnil, da je vsebina neprimerna zaradi marčnega uboja dveh slovenskih demonstrantov s strani policije in bi to škofu škodilo. “ To obnašanje se popolnoma sklada z nauki katoliške morale. Vsak duhovnik si lahko nekaj dovoli pred svojim škofom in vsak škof nekaj pred papežem, ne da bi ga zato obsodili nepokorščine,“ je bil suveren Ukmar. Škofa v sklepu pisma poziva, naj ga, če še vedno dvomi o njegovi poslušnosti, takoj razreši z vseh funkcij, ki jih opravlja v okviru škofije.
Ukmar očita Santinu “brezobzirno togost”
Dobro leto po koncu vojne, jeseni leta 1946, je Ukmar škofu v imenu slovenskih in hrvaških duhovnikov poslal spomenico Gravamina v, kot pravi profesor Alojz Rebula, lepi latinščini. V prvi od dvanajstih točk pravi: “Slovenski duhovniki niso našli v svojem škofu očeta, saj je tudi do priletnih, neoporečnih in velikih ljubiteljev Cerkve izkazoval brezobzirno togost, jih sramotil in sumil brez najmanjšega razloga.“ Santinu spomenica očita krivično obravnavanje slovenskih duhovnikov in njegovo rehabilitacijo in nagrajevanje duhovnikov, ki so se uprli nenacionalističnemu tržaškemu škofu Fogarju. Santinu zameri tudi zapostavljanje slovenščine, saj škof v petih slovenskih župnijah tržaške dekanije ni spregovoril niti besedice v slovenščini: “Večkrat je gospod škof pokazal, da je po njegovem v Trstu preveč slovenskih duhovnikov, pa čeprav se je njihovo število v zadnjih letih skrčilo pod nujno potrebnim.“ Škof je po mnenju primorskih duhovnikov aktivno podpiral fašistično politiko in tudi na škofiji je italijanščina popolnoma prevladala celo nad uradnim jezikom Cerkve latinščino. “Tudi prošnja nekaterih župnikov na Koprskem, da bi v podružnični cerkvi sv. Basa imeli nedeljsko mašo s slovensko pridigo za kmete, ki prihajajo zaradi poslov v Koper, že mesece čaka na odgovor,“ stoji v deveti točki, v deseti pa: “V koprskem semenišču tudi po juliju 1943 (odstavitev Mussolinija, op. avtorja) vlada nacionalistično ozračje, diskriminatorno do slovenskih dijakov.“
Že po desetih dneh je škof odgovoril na spomenico in odločno zavrnil vse kritike.
Škof nima pravice dajati izjav, ker je vezan na fašistični režim
Ukmar je leta 1946 mednarodni komisiji za razmejitev poslal spomenico Desiderata, ki jo je že leta 1938 in 1945 poslal vsem kardinalom in nekaterim škofom. Med drugim je poudaril, da škofje škofij, ki ležijo na spornem ozemlju, nimajo pravice v imenu duhovščine dajati izjav, posebej tudi zato, ker so politično vezani na fašistični režim. Sicer pa se je zavzel za spoštovanje manjšin in njihovih jezikov ter proporcionalno zastopanost narodov v vodstvih škofij. Več podatkov o tem, zakaj sta tako Santin kot Sveti sedež ostajala gluha za te zahteve, bo znano šele, ko bodo odprti vatikanski arhivi.
V začetku maja je na njegovo pobudo izšla prva številka verskega tednika Tednik (urednik je bil Andrej Gabrovšek), ki je zdržal 16 mesecev. Ukmar je zahteval strogo verski značaj lista in izogibanje političnim temam. Verske članke je napisal večinoma sam.
