Jakob Ukmar je čudežno preživel atentat in bil zato – aretiran (6)

Nezavestnega Ukmarja je tržaški rdeči križ odpeljal v Pazin in nato v bolnišnico na Reko, ker policija ni dovolila vožnje proti Trstu. Zdravnik je ocenil, da ranjeni monsignor ne bo preživel.

Ukmar kljub temu okreva in komunistične oblasti ga 5. septembra prestavijo v zapor.

Na procesu, ki je potekal v Pazinu od 29. septembra do 2. oktobra 1947, je bila najstrožja kazen (šest let zapora s prisilnim delom) dosojena župniku Štefanu Ceku; obsojeni so bili tudi župnikovi redarji in birmovalec Ukmar (na en mesec zapora), nasilni napadalci in morilci pa na kratke zaporne kazni.

Sodni postopek v Pazinu je bil klasičen primer političnega montiranega procesa. Akti s procesa so izginili neznano kam, tako da lahko o njegovem poteku sklepamo le iz izjav časnikarjev in nekaterih prič. Komunistični časniki so lagali, da je Ukmar za dogodke okrivil škofa, ki naj bi se ga tako skušal znebiti. Kljub Ukmarjevim protestom na zapisnik, je ta ostal nespremenjen.

Razsodba pazinskega sodišča je bila le povzetek interpretacije dogodka s strani jugoslovanskih komunističnih oblasti. Po mnenju le-teh so nesrečo zakrivili sami duhovniki: Cek, ker naj bi bil nekdanjim partizanskim borcem prepovedal prevzeti vlogo botrov, Bulešić pa, ker naj bi bil isto prepovedal prostovoljcem udarnih brigad. Krivi pa naj bi bili tudi vaščani, ki naj bi bili napadli “državljane, ko so le-ti zahtevali pojasnila”. Na podlagi arhivskega in spominskega gradiva je mogoče to interpretacijo v celoti ovreči. Predsednik sodnega senata Ivan Motika je leta 1993 priznal, da je sojenje teklo po »vnaprej pripravljenem načrtu«. Obsodbo so spisali udbovci v Zagrebu, je še pojasnil Motika: »Če bi se uprl, ne bi ničesar dosegel, ker se je odločalo z večino glasov, lahko pa bi še sam izgubil glavo.«

Bulešić in Cek sta bila med istrskimi duhovniki največja nasprotnika komunizma, kar je bilo verjetno v ozadju napada. Čeprav sta bila oba narodnostno odločno na strani Jugoslavije.

Poskusi oblasti, da bi krivdo prevalila na ramena duhovnikov, niso prepričali svetovne javnosti. Članki v svetovnih časopisih in poročila zahodnih opazovalcev so povzročili ogorčenje, kar je komunistični jugoslovanski oblasti prineslo veliko škodo in ji omajalo ugled. Lanišća in Pazina se ne da razložiti z geostrateškimi ali drugimi realnimi političnimi interesi, ampak samo z ideološkimi razlogi. Krvava birma ni bila osamljen incident, ampak del širše strategije, ki se je v takšni ali drugačni obliki udejanjala po vsej Jugoslaviji. Ker je bila meja določena (razen ozemlja STO), Jugoslavija ni potrebovala več podpore duhovnikov in je zato zaostrila pritisk na Cerkev.

Dogodki v Lanišću imajo danes za krščansko skupnost v teh krajih tudi svoj verski pomen. V luči nauka cerkvenih očetov, po katerem je “kri mučencev seme novih kristjanov” (Tertulijan), zavzemajo tako Bulešić, Ukmar in Cek pomembno mesto v zgodovini koprske škofije.

Članek v newyorškem dnevniku Times

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več