Site icon Vipavska.eu

Gaudete in Domino semper. Iterum dico: gaudete! Dominus prope

Tako se glasi povabilo na začetku svete maše 3. adventne nedelje: Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Gospod je blizu.

Marsikje duhovniki na to nedeljo uporabijo mašni plač rožnate barve in tudi tretja sveča na adventnem venčku naj bi bila rožnata, ne vijolična kot ostale. No le majhne podrobnosti za bogoslužje te nedelje. Oznanilo nedeljskega evangelija je povsem posvečeno zadnjemu preroku stare zaveze, predhodniku Odrešenika, znanilcu vsega novega, Janezu Krstniku. Nenavadno dejstvo je, da ima ta človek celo ime in priimek, ki privlači množice, ki se stekanju k njemu zaradi krsta pokore z značilnim klicem k spreobrnjenju. Lahko boste rekli, saj to ni nič novega, tako slišimo tudi od ljudi, ki nas imajo radi: “lepo se obnašajte, spreobrnite se in nehajte početi neumnosti, itd.” Ampak kaj je na Janezu Krstniku tako simpatičnega, da deluje z magnetno privlačnostjo?

Janez Krstnik na sliki Krištofa Zupeta v ajdovski cerkvi je po mnenju Ivana Mraka najboljša slika, ki je bila ustvarjena po drugi svetovni vojni na Slovenskem. Foto (c): Tino Mamić

Že rodil se je kot nekaj posebnega, nepričakovan otrok nerodovitnemu paru Elizabeti in Joahimu. Starši zato niso sploh več upali na potomce. A se je zgodilo nekaj čudežnega, nezaslišanega. Zanimivo je, da mi večino časa v svojem življenju preživimo, kot da smo del nekoga ali nečesa. Večino časa se trudimo, da ne bi bili sami. Potem pa na neki točki spoznamo, da želimo biti srečni, da hočemo biti drugačni. Biti moramo nekako sami, odkriti moramo v sebi, kdo v resnici smo, in da ni dovolj, da smo to, kar drugi pričakujejo od nas in ni dovolj, da smo samo izpolnitev svojih staršev, vzgojiteljev in ljudi okrog nas, predvsem žlahte. Pojaviti se mora nekaj skrivnostnega, drugačnega. In prav Janez Krstnik je, to lahko trdimo, nekakšna indikativna sedanjost. Vse njegovo življenje kaže na nekaj drugega.

To je tako kot pri oznanjevanju. Ne smemo biti šablonski, ne duhovniki ne verniki. To kar nas naredi “zanimive” ali privlačne je to, ko ljudje ob nas začutijo, da so se srečali z nekom, z osebo drugačno od sebe. Zato je Janez Krstnik najlepša podoba, kaj je Cerkev. Bom nekoliko “neteološki” – cerkveno občestvo v nekem smislu tudi kot Cerkev ni Kristus, ni odgovor, ni cilj. Cerkev šele mora narediti to, da bi ljudje želeli Kristusa, ker drugače ni oznanjevalna, je sterilna, nerodovitna. Morala bi narediti, da se želimo odpraviti na pot, ona bi morala biti tista, ki nas vzgaja, da imamo tak pogled na življenje, ki prenaša strast besede, ki nas postavljajo na pot, besede, ki nas silijo, da iščemo in ne besede, zaradi katerih se naša potovanja končajo. To je Cerkev. Zato Janez ne pravi: “Jaz sem Mesija, jaz sem Kristus”, ampak celo svoje življenje oznanja nekako takole: “če si lahko privoščite vprašanje, si lahko privoščite samo iskanje Boga.” Kako lepo bi bilo, če bi nas naše izkušnje (majhne ali velike), trenutki molitve, sestanki, to, da smo Cerkev, spodbujali, da mu sledimo, da se vrnemo na pot ko eksponentno povečujemo vprašanja osnovnega zaupanja, da na koncu, ker je že tukaj, obstaja odgovor. Vendar tega odgovora nimamo in nismo mi tisti odgovor, ker je ta odgovor Kristus. Tako kot Janez smo v nekem smislu “sorodniki” z Njim, vendar nismo mi On. Smo indikativni, vendar nismo On. Naša Cerkev ima izkušnje, četudi so popolne, četudi delujejo, ker je vse načrtovano in če nas vse to ne spodbuja, da sledimo Tistem, kateremu nismo vredni odvezati sandala,…, nič ne koristijo! So lahko zabavna doživetja, vendar to ni Cerkev, ker se Cerkev ne zadržuje in ne zabava, ne stoji na mesu, je samo šotor… je Cerkev, ki potiska, izriva in je vedno na poti!

Janez je našel razlog za življenje, zaradi katerega je bil ustvarjen, tisto, kar osmišlja njegovo življenje. Janez je našel razlog, smisel svojega življenja. Vsem mora zato reči: »Bodite previdni, pripravite pot Gospodu, ne spite, ne dremajte, Gospod gre mimo, ne pustite mu, da pobegne. Bog obstaja, toda če so vaše oči zaprte, ga ne boste videli«. Daje, posoja glas, besede pa pripadajo drugemu. Janez priča o svetlobi, osvetljuje, vendar ni luč. Je kot odsev lune, vendar svetloba ne prihaja od nje; svetloba prihaja od sonca. Tukaj je, Krstnik: “Glas, ki kliče Besedo, ki je dobra novica!” Janez je tako kot preroki vseh časov tisti, ki ima nalogo prebujati vest in reči, da je na naših glavah zlo, ki človeka drži za talca in mu preprečuje, da bi bil sam. Preroki so tisti, ki vzklikajo, da se moramo odpovedati krivici, da se moramo odločiti za rešitve, ki lahko pomagajo izstopiti iz logike moči, da je človek ustvarjen za nekaj drugega, za resnico in resnica je bila vedno povezano s svobodo in pravičnostjo. Janez Krstnik bo kot vemo zaradi tega obglavljen. S prerezom grla bo Herod mislil, da je utišal glas, v resnici pa ga je le še okrepil, kajti ko je resnica zamolčana, zavpije še glasneje.

Mislim, da nam današnji evangelij govori, da je treba pričevati, da imamo pogum reči, da nismo Kristus. To pomeni odkrito reči, da mi nikomur ne moremo rešiti življenja, da ni v naši moči korenito osrečiti nekoga in da ne moremo zapolniti vrzeli v srcih ljudi okoli sebe. Reči, da nismo Kristus, pomeni razglasiti svoje meje in svoje nesposobnosti. Boga ne moremo igrati z življenjem ljudi. Nihče od nas ne more pošteno pogledati nekoga v oči in reči, da te bom rešil vsega. Lahko smo samo “glas”, nostalgija, smer, družba, podpora, iztegnjena roka, ne pa tudi Kristus. Če si dovolimo, da nas Beseda doseže po zgledu Janeza Krstnika, bomo postali tudi mi ISKALCI Pričakovanega, pa tudi tisti, katere nas Bog pošilja vsakega na svoj način s talenti, ki nam jih je izročil v svoji dobroti. Zato me Bog pošlja tudi, ko pomagam nekomu drugemu najti svoje mesto na svetu in mu dam občutek, da je Bog blizu, ne da bi bil jaz Bog in ne da bi mene postavil na prvo mesto. Kot kristjan sem poklican, da storim tako kot ja za večne čase naslikal mojster Leonardo da Vinci ali pa naš veliki mojster p.dr.Marko Rupnik: “kdor je z mano, naj vidi ne samo moj obraz, moje besede, moje kretnje, moje odločitve, ampak tudi, da vse to opozarja na nekoga, ki je večji”. Prejemam svetlobo in ljubezen, samo od Njega. To je resnična krščanska priča, zaradi česar sem tudi sam “poslan od Boga”.

DELITE
Exit mobile version