Andersen iz groba zopet snuje,
ni navdiha in zato posnema,
kar iz starih pravljic snov prevzema,
spiše novo, takšno, ki zdaj tu je.
Šel se neki fant ekonomista
v tistih davnih časih je koronskih,
o izgubah mislil ni milijonskih,
zanj bila je pot kristalno čista.
Šel na teniško je rad igrišče,
ko gorelo vsem je pod nogami,
kot vžigaličarka v svoji drami
še podžigal s tem je pogorišče.
Grdi raček sicer, a sposoben
so o njem razpredali hinavci,
da so hrbet obrnili bralci
pravljici, kjer zmaga lik hudoben.
Ta primeren bil bi za cesarja,
saj je novih oblačil deležen,
Andersen zapisal je betežen,
gol je, torej treba bo denarja.
Ni šlo Hansu Christianu pisanje,
naj se še tako je mož kopiral,
kar je spisal, sproti je zradiral,
fantove razblinil v nič je sanje.
Kar ideja od nekod zasveti,
komik nek propadli jo ponudi,
da sam Andersen se stvari čudi,
kakšni komikovi so nasveti.
Iz vegetarijanca raček grdi
prelevil se v plešo bo cesarsko,
in vihtel sekiro bo mesarsko,
od strahu da bodo vsi kar trdi.
Ko vihtel bo svojo mesarico,
gol in bos torišče v hipu zlomil,
v pravljico nihče ne bo podvomil,
vsi hoteli bodo le resnico.
Prebrodili bodo hudo zimo,
ki prinesla jim bo ozdravitev,
mnogim za vse žive dni streznitev,
da je pravljic čas zdaj končno mimo.
