To pojasnilo iz današnjega evangelija se ponovi kar nekajkrat. Očitno je bilo Jezusovo oznanjevanje drugačno od pismoukov in farizejev. Jezus ni spadal mednje, ni imel običajnega »curriculum studiorum« z vsemi referencami, njegov oče je bil navaden tesar ali celo kamnosek. Običajno so nadebudnega dečka, ki bi si želel postati strokovnjak za sveto pismo postavili v nekakšno službo rabina, akreditiranega pri lokalnih verskih oblasteh, ali če povzamemo za današnji čas: moraš dobiti dovoljenje škofa, da lahko »uradno« oznanjaš, pa še takrat si pod drobnogledom, da kakšne svoje teorije ne razširjaš. Jezus to sploh ni bil in se je nerad nazival kot učitelj ali rabin. Lahko so predstavljate, kako šokirani so bili farizeji in pismouki ko so od njega slišali toliko modrosti: “ali ni to tesarjev sin, od kod mu taka modrost”.
V današnjem času se velikega narediš sam: študij, izpiti, znanstvene publikacije, morda TV nastopi, počasen a vztrajen vzpon, da prideš do neke kariere, ali celo univerzitetni stol, dvojni ali trojni doktorati, da lahko pred svoje navadno ime napišeš »doktor, ali redni profesor«, in te lahko potem citirajo v mednarodnih znanstvenih publikacijah. Nekaj podobnega s temi elitnimi poznavalci v Jezusovem času. In ta “navadni” Jezus iz Nazareta ukazuje nečistim duhovom in ti ga začuda ubogajo, nejevoljno a vendar, ostanejo brez besed. Prepoznajo ga in se ga bojijo, prepoznajo ga kot »Svetega od Boga« ti demoni ki so po definicij sovražniki Resnice, absolutne Resnice. Ta veliki lažnivec pred Jezusom ne more drugače, kot da sam prizna Resnico. Nezaslišano. Pri tem je paradoks namreč, da človek, ki nima ničesar od Boga, bolj škodi veri, kot tisti, ki zanika njegov obsotoj, ali pa so mu vsaj sovražni. Tako verjeti kot ne verjeti zahteva dejanje vere. Namesto tega mnogi ne verjamejo v Boga – ali vsaj pravijo, da ne verjamejo, ne da bi o njem sploh kaj vedeli, kar tako ponavljajo čredno drug za drugim kot “copy paste”. Z izrazom “spoznavanje Boga” mislim na poznavanje evangelija, njegovo poglabljanje, primerjanje človekovih misli s Kristusovimi, življenjske odločitve s tistimi, ki jih je živel in oznanjeval. Tu je namreč geslo: “Pusti me na miru!” »Kaj hočeš od nas, Jezus iz Nazareta? Si nas prišli uničiti? «. Ne zunaj, ampak znotraj, v sinagogi, v skupnosti, resnično v intimnosti vsakega. Obseden človek, simbol vseh ugovorov, ki nam preprečujejo verodostojno vero, živi v sinagogi, v cerkvi. Zato je njegova izjava strašna: “Kaj imaš z nami, prišel si nas uničiti!” Hudič ve, kdo je Bog, in nas želi zadržati stran! Danes molimo, da nas Gospod osvobodi vse demonske vere! Demonska vera čuti Boga kot človekovega tekmeca, ki si Boga predstavlja kot tistega, ki odvzame, ne kot tistega, ki daje. Vera, ki se “anestezira” takoj, ko zapustiš cerkvena vrata in ostane mirujoča šest dni, je demonska. Vera, ki išče oddaljenega in nedosegljivega Boga, je demonska. Vera, ki jo spodbuja strah, pomešan z vraževerjem, je demonska. Vera, ki ostane zaprta v zaprtem prostoru svetega, je demonska, ki diši samo po kadilu in zakristiji in ne pozna vonjev ulice, hiš in bratstva. Vera, ki nas napolni s predrznostjo in se čutimo dolžne vsakogar obsojati, je demonska. Skratka, vera, ki ne spremeni življenja, načina, kako ravnamo s stvarmi sveta, nima smisla. To je lažna vera.
Evangelij je osvobajajoč za tiste, ki imajo radi življenje, a srčni za tiste, ki preprosto radi ubogajo. Vera vas ne pusti pri miru! »Kaj hočeš od nas, Jezus iz Nazareta? Si nas prišel pogubit? ” To se zgodi, ko dovolimo Bogu, da vdre v naše življenje: miru je konec,… Toda ali ni Bog, naš Bog, kralj miru? Tik pred aretacijo je Jezus obljubil: “Mir vam zapuščam, mir vam dajem …” (prim. Jn 14,23 in dalje). Da, toda ne tisto, kar smo vajeni razmišljati, ali, kot mu reče Gospod, svetovni mir; Krščanski mir ni odsotnost razprav; Krščanski mir ne pomeni, da se ne strinjamo … To je kvečjemu ljubezen do tihega življenja: tista situacija, v kateri se zaradi strahu pred sprožitvijo prepirov raje ne sooča s težavami; torej ste vsaj v miru! Kaj je življenje? In kdo je potem rekel, da je vroče soočenje s problemi sinonim za sodni postopek? Tisti, ki tako mislijo, razmišljajo na podlagi stereotipa. Obstaja način razprave: ne obstaja samo “način nasilnega spopada”. To je vprašanje vljudnosti in spoštovanja, še preden nastopi vprašanje vere. Če govorimo o stereotipih, je v tej zadevi veliko stereotipov; Omenim jih nekaj:
– razmišljanje, ki ni moje, je napačno;
– nestrinjanje je izgovor za sprožitev prepira;
– bolj ko dvignete glas, bolj vaša misel dobi vrednost;
– razprava o vprašanju je potegovanje za očrnitev in celo rušenje drugega;
– spoštovanje drugega kaže na šibkost; aroganca in pretiravanje pa sta znak moči; in
– molk je tiho priznanje, da se motimo.
Paradigma, popoln model vedenja je spet Jezusov ob sojenju zoper njega: njegov molk sploh ni bil tiho priznanje krivde, ampak znak zaupanja višji Očetovi volji. Toda na to dejstvo se bomo vrnili ob “pasijonski cvetni nedelji”. Danes pa ne moremo molčati ob ukazu, ki ga je Jezus dal nečistim duhovom, naj bodo tiho: nas čaka slavna stran Pridigarja, 3. poglavje: “Čas je, da molčimo in čas, da govorimo , (…) čas za vojno in čas za mir. ” (st. 2-8).
Prišla bo ura, ko bo mogoče izpovedati, da je Jezus Kristus, Sveti Božji; in to je ura KRIŽA! Jezusovo poslanstvo se je pravkar začelo in Gospod si bo moral prislužiti to ime. Ni šlo za igranje neke vloge, za sledenje že napisanemu scenariju. Ni časa, da bi se lotili teme Božjega predsodka, Jezusove vesti o svoji usodi; to so občutljive teme, za katere je tvegano, da zaidejo v običajne klišeje, stereotipe in prenagljene sklepe. Zato se sklicujem na omenjeno knjigo Pridigarja (ali Qoheleta): zdaj ni čas. Bodi potrpežljiv! Vedeti je treba kako čakati, ni simptom strahopetnosti, temveč poguma: “S svojo vztrajnostjo boste rešili svoje duše”, pravi Gospod (prim. Lk 21,19).
