V koprskem Obiju me je sinoči varnostnik na vhodu ustavil in poslal nazaj po voziček. “Vam rabi voziček,” je rekel. To v slovenščini pomeni, da rabim oziroma potrebujem voziček.
Ne razumem dobro, zakaj, a pravila so pač pravila. Šel sem po okorni tovorni voziček, ki je bil edini na voljo, in s katerim lahko obračaš samo tako, da ga vlečeš za seboj, da sem potem nanj “naložil” tri vijake. Varnostnika sem vprašal, če je voziček razkužen. “Seveda,” je rekel sedeči varnostnik.
Ko sem tri vijake z vozička dal v avto in vrnil voziček, sem opazil, da v njem ni bilo več mojega kovanca za evro. Verjetno mi ga je kdo v trgovini ukradel, nekako izpulil iz reže.
A še bolj me je presenetilo, da mojega vozička nihče ni razkužil in ga je takoj prevzel drugi kupec. Ozrl sem se naokoli in videl, da tega nihče ne počne.
Stopil sem do varnostnika in mu rekel, da vozičkov nihče ne razkužuje. Varnostnik pa mrtvo hladno, namesto, da bi o tem obvestil nadrejene, saj je to v nasprotju z zakonodajo zaradi nevarnosti okužb, odvrne, da to ni njegova stvar. Da so mu rekli, kaj mora govoriti in da on tega ne preverja in ne gleda.
Zlagal se mi je. Videl je namreč, da so vozički nerazkuženi. Zato je to tudi njegova stvar. Laž je samo njegova stvar.
Pravzaprav ni čudno, da ravno v Kopru tako naraščajo okužbe. Če varnostniki, ki so tja postavljeni samo zaradi epidemije, kupce slilijo, da jemljejo nerazkužene vozičke, nekaj zelo smrdi.
