Ustoličevanje koroških vojvod je bil obred simbolne predaje oblasti novemu karantanskemu knezu oziroma koroškemu vojvodi na Gosposvetskem polju. Zadnjič so s takšnim obredom 18. marca 1414 ustoličili Ernesta Železnega. Podrobneje je obred opisan v treh poznosrednjeveških virih, ki skupaj z drugimi poročili omogočajo rekonstrukcijo njegovega razvoja.
Spremembe
Polagoma je izgubljal prvotno vlogo dejanske predaje oblasti in vedno bolj postajal formalni obred, kar je povezano s pravico izbire novega kneza oziroma vojvode. Od ustoličenja Majnharda Goriško-Tirolskega za koroškega vojvodo leta 1286 se je obred, ki je potekal v slovenskem jeziku, začenjal tako, da je pred slovenskega kmeta, ki je sedel na knežjem kamnu pri Krnskem gradu, prišel vojvoda. Kmet mu je kot sebi enakemu prepustil knežji kamen in mu s tem simbolično izročil oblast v vojvodini.
Maša in vojvodski prestol
Nato je sledila maša pri Gospe Sveti, kjer je krški škof blagoslovil novega vojvodo. Popoldne je sledil še obred pri vojvodskem prestolu, kjer je novi vojvoda sprejemal poklone deželnega plemstva in podeljeval vojvodske fevde. Bolj kot uporaba slovenskega jezika je bilo nenavadno to, da je kmet simbolično izročal oblast vojvodi kot sebi enakemu, saj je bilo to v nasprotju z navadami, pojmovanji in miselnostjo v poznem srednjem veku.
18. marca 1414 so zadnjič opravili obred ustoličenja koroškega vojvode ob knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Vojvodi je slovenski kmet zadnjič izročil oblast.
Knežji kamen je izjemen v zgodovini
Knežji kamen ali knežji sodni prestol je stal na nekdanjem vojaškem zbornem mestu znotraj utrdb Krnskega gradu. V slovenski kneževini Karantaniji je bil simbol knežje oblasti, po zamenjavi knezov z bavarskimi grofi oziroma vojvodi pa je bil simbol tistega dela oblasti, ki so jo grofu do 12. stoletja lahko podelili kosezi, dediči nekdanjega ljudskega zbora svobodnjakov. Od 12. stoletja je bil namenjen ljudski poklonitvi in ustoličenju novega vojvoda pri obredu v slovenskem jeziku.
Selitev s polja v mesto in po mestu
Knežji kamen je spodnji del jonskega stebra, postavljen s podstavkom navzgor. Visok je okoli 65 cm. Premer podstavka je 87 cm, stebra samega pa 62 cm. Izvira iz ruševin rimskega mesta Virunum. Na ploskvi vrh kamna je bil konec srednjega veka vklesan koroški deželni grb s tremi levi, vendar so vidni le še obrisi ščita. Leta 1862 je knežji kamen kupilo Koroško zgodovinsko društvo in ga postavilo najprej na dvorišče Deželne hiše v Celovcu, leta 1870 pa v njeno Veliko dvorano z grbi. Leta 1905 so ga prestavili na sedanje mesto v Deželnem muzeju v Celovcu, sedaj pa je spet v Deželni hiši.
