V času začetka velikega izseljevanja so 24. marca 1832 izdali cesarski patent, ki je določal, da je potrebno za izselitev iz države dovoljenje deželne vlade. Brez tega izselitev ni bila dopustna. Če je kdo zapustil državo brez dovoljenja, mu je ta vzpostavila zaporo nad njegovim premoženjem in tako tudi njegova oporoka ni bila veljavna.
Vsak, ki se je odločil za odhod v tujino, je moral deželno vlado zaprositi za odpust iz državljanstva in običajno je plačal pristojbino (odhodnino), ki je predstavljala pet do deset odstotkov vrednosti premoženja, ki ga je posameznik odnesel v tujino.
Tako so morali do leta 1867 deželno vlado za dovoljenje zaprositi tudi maloštevilni Slovenci, ki so se že odločili za odhod v tujino, na primer Friderik Baraga (1829), Franc Pirc (1834), Antonija Baraga – Hoffern (1836) in drugi.
Če sklepamo po praksi krošnjarja Matije Premuta, so odhajali v svet tudi brez dovoljenj. Ko je avstrijski državni zbor 1848 razpravljal o novi ustavi, se je v duhu novega časa zavzel za pravico državljanov do svobodnega izseljevanja. Vendar ustava ni stopila v veljavo in omejevalni duh cesarskega patenta iz leta 1832 je ostal v veljavi do konca leta 1867.
