Imeli so ga prav vsi že vrh glave,
postopal je samo in rad nastopal,
se redno v samopašnosti okopal,
bilo nikoli ni dovolj mu slave.
So vedeli, da je zgolj gobezdalo,
od njega da ne pade, da le jemlje,
da ni dovolj mu odtujene zemlje,
da trnje bo samo za njim ostalo.
Edini da lahko divja po levi,
ker zanj pravila vozna ne veljajo,
da lastno si privoščil bo oddajo,
da z njim naporni so do konca dnevi.
Kako znebiti takšne se pokore,
razmišljali so, a da bo pošteno,
nikar nasilno, dobro postorjeno,
in spraševali, ali kdo to zmore.
Se najde končno eden, ki dve muhi
na mah pospraviti je zmožen, pravi,
pred njega z leve v hipu se postavi,
zavpije, da ga slišijo še gluhi.
“Denar mi daj, če ne boš ob življenje!”
Saj veste, dal mu znano je izbiro,
in res premagal je takoj oviro,
levak se ni odločil za trpljenje.
“Življenje dam takoj ti in poceni,”
odgovor je prišel odločen z leve,
nato iz ust se slišalo je reve:
“denarja ne, ker ta mi vse pomeni.”
