Kancler Egilbert je 10. aprila 1004 overovil listino, s katero je gospod Henrik, kralj po milosti božji, podaril sabionskemu škofu Albuinu posestvo Bled. Škofija Sabiona je imela sedež na strmem, po naravi izredno zavarovanem hribu v dolini Eisack na poti od Brennerja proti Boznu (italijansko Bolzanu). V tedanjih nemirnih časih, ko so prek Alp prodirali v Italijo razni narodi, je bila takšna izbira kraja povsem razumljiva. Malo pred letom 1000 so škofje prestavili sedež v Brixen in škofija se od takrat imenuje po njem.
Čeprav bi po listini lahko sklepali, da je Henrik II. podaril škofiji vse krajevno ozemlje na Bledu, naslednje darovnice kažejo, da ni bilo tako. Leta 1011 je Henrik II. podaril Albuinovemu nasledniku Adalberonu blejski grad in za 30 kraljevskih kmetij zemlje. V tej darovnici je ta grad prvič omenjen in tako spada med najstarejše v virih imenovane gradove na slovenskih tleh. O njegovih začetkih in obliki sicer ni podatkov, a je bil gotovo dosti skromnejši kot sedanji, ki izvira iz poznejših pozidav. Večina fevdalcev je približno do leta 1100 prebivala v utrjenih lesenih dvorcih. Zidani gradovi so bili takrat še izjema. Drugi darovnici sta sledili tretja in četrta leta 1040 in 1063. Vse so ustvarile temelj za poznejše veliko zemljiško gospostvo briksenskih škofov, vendar ta posest ni bila enotna in sklenjena, saj je cesar podarjal samo svoja posestva, veliko ljudi pa je do 11. stoletja ohranilo osebno svobodo in zemljiško posest.
Darovnice so zanimive tudi zato, ker nas seznanijo s slovenskimi imeni iz 11. stoletja. Na primer: plemeniti Nepokor, svobodni Prisnoslav, osvobojeni Dobrogoj, Trebinja in Bojnoslav, Godeslav, osvobojena Dobrovlasta, svobodni Adalfrit.
