Drago Jančar danes praznuje rojstni dan. Odlični, izjemni pisatelj, je pred leti s publicistiko prenehal zaradi gnojnice, ki so jo v medijih nadenj zlivali neomikani levičarji in novinarčki. To je za nacijo velika škoda, hkrati pa je odločitev razumljiva.
Nenazadnje je Jančar o naši družbi toliko že napisal, da je dovolj samo odpreti kako njegovo knjigo. Stvari ostajajo enake tudi po 10. 30 in 70 letih…
Temna stran meseca
Nepozabna je odmevna razstava Temna stran meseca, katere pobudnik je bil Jančar. Razburkala je slovensko javnost. Celo pisanje o njej je bilo sporno. Spominjam se, da sem za revijo Ognjišče pripravljal komentar o razstavi in prosil urad takratnega predsednika Milana Kučana za njegov komentar. Bili so precej nejevoljni, hoteli so namreč dobiti več prostora, kot smo ga določili. Kučan je bil namreč na razstavi omenjen kot eden od najvišjih komunističnih funkcionarjev in me je zanimalo, kako to komentira. Ne v obliki romana, ampak izjave, kar je predsednika zelo motilo.
V rubriki je bil objavljen tudi Jančarjev zapis o tem, zakaj je razstava nastala. Danes je mogoče še bolj aktualen kot takrat, zato ga kot nadččasovnega na tem mestu ponovno objavljam.
Drago Jančar o razstavi:
“Morda je bil povod za nastanek pričujoče knjige in razstave s skupnim naslovom Temna stran meseca neznaten, toda razlog zanjo je bistven. Povod je neznaten vrh ledene gore, gora sama, ki nevarno počiva nad gladino, to je razlog, težak kot Triglav.
Začelo se je z nekaj jeze nad slovenskimi zgodovinarji in muzealci. V kontekstu članka o odrevenelosti slovenske družbe, ki si zatiska oči in ušesa pred lastno preteklostjo, sem vzel za primer stalno razstavo Slovenci v 20. stoletju in na njen račun napisal nekaj hudih besed, ki jih je tukaj mogoče povzeti v en stavek: razstava prikriva temno stran slovenske zgodovine po letu 45 in »lakira« totalitarni sistem. Kaj ko bi, sem vprašal, poleg starih radijskih aparatov pokazali tudi mikrofone v zidu Kocbekovega in mnogih drugih stanovanj, zasliševalske celice ali delovna taborišča za ženske, politične obsojenke? Glasno sem pomislil, da bi bilo treba postaviti alternativno razstavo, na katerih bomo poleg veselja na ljubljanskih ulicah videli tudi teharsko taborišče, roške jame, poleg kipov Kardelja, Tita in Mačka tudi obsojence z dachavskih procesov, poleg bonbonov s črto tudi obložene magazine povojne politične elite, poleg štafet in parad tudi prepovedane revije in časopise.”
Nadčasovnost
Zelo aktualno besedilo, mar ne? Nadčasovno. Zato mu kličemo: Še na mnoga leta, gospod Jančar!
