V neki skupini otrok iz zadnjih letnikov osnovne šole, pripravnikov za birmo, sem postavil vprašanje: kaj pomeni beseda priča. To je namreč ključna beseda odlomka iz današnjega Lukovega evangelija: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24, 48). Takoj sem dobil odgovor, da je priča “tisti, ki je videl kaznivo dejanje in to povedal policiji”, v resnici pa je priča bistvenega pomena, da lahko reši primer. Brez očividcev dogodek tvega, da bo skrit in neznan, zbrani materialni dokazi pa so pogosto protislovni. Zato se Jezus učencem pokaže živ in usodo celotne svoje zgodovine poveže z živim pričevanjem živih ljudi in ne z materialnimi elementi, ki bi lahko bili napačno razumljeni in neučinkoviti. Zato Jezusa poznamo še danes, saj se je skozi zgodovino pričevanje prenašalo iz roda v rod, od človeka do človeka, od življenja do življenja. Od začetka živi Jezus ne želi, da bi ga zamenjali za duha, torej nematerialno in nepomembno bitje v človeški zgodovini. Jezus je živ, konkreten, z resničnimi znamenji (roke, noge in stran, prebodeni z nohti in sulico) svojega življenja in ljubezni. Jezus je nenehno sredi svoje skupnosti nekoč in danes in s tega položaja tudi danes pravi “Mir z vami”. Biti priče danes je za nas temeljna naloga, tudi če nismo bili navzoči v takratnih dogodkih. Nismo bili zraven, ko je Jezus pridigal, ko je bil križan in ko se je pokazal živ. Priče pa smo, da so nas ti dogodki dosegli s pričevanjem vere tistih, ki so nam govorili z besedami in predvsem z življenjem in tudi sporočilom, ki mu pravimo Sveto pismo. Priča sem mnogim ljudem, ki so s svojo vero v Jezusa prinesli mir v svoje življenje, so ljubili svoje bližnje in se iz ljubezni razdajali drugim. Če verjamem v Jezusa kot živega (in ne kot duha), to dolgujem vsem, ki so mi v mnogih pogledih pričevali, da evangelij resnično spreminja življenje, človeško zgodovino spreminja v dobro in ustvarja poti miru. V zgodovini Cerkve pa je treba priznati, da obstaja veliko “protiprič” evangelija, ko so kristjani delali ravno nasprotno od tistega, kar je učil Jezus, ko so iskali moč in ne služenja. Vse te “protipriče” so Jezusa resnično preobrazile v oddaljenega in izginjajočega duha in tudi sami lahko velikokrat prepoznamo, da smo bolj “protipriče” kot “priče”, ko evangelija ne postavim kot referenčno točko svojega življenja in Boga postavim na zadnje mesto, če mi kaj časa ostane, da nanj sploh pomislim. Morda se ga spomnim le v kakšni kletvici v tujem jeziku.
Toda kljub krhkosti samih apostolov, ki jih je Jezus zbiral, gojil in ljubil, in kljub izdajam in delitvam, ki so mu jih sami pokazali, se ne odreka pošiljanju, jim popolnoma zaupa, in jih pošilja v svet, da pričajo o njem. In zato imamo v zgodovini in tudi danes, zahvaljujoč prvim pričam in tudi neskončnemu začetnemu Jezusovemu zaupanju, tudi mi lahko prejmemo to nalogo pričevanja. Zaznamovani smo s krstom in drugimi zakramenti, ne zato, da smo nekje zapisani v stare bukve za raziskovalce imen in priimkov, kar seveda tudi ni nepomembno, a vendar biti priča je vse kaj drugega. Pomeni odgovornost do tega kar smo prejeli, predvsem pa temeljna dolžnost pričevanja, kot pravi apostol Pavel: »Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1 Kor 9,16). Ko navsezadnje gledam te odraščajoče otroke z vso turbulenco, ki jo doživljajo in krhkostjo njihove starosti v naši permisivni družbi, kjer ni nič več nobene osredinjenosti, trdnosti v razcefrani družbi ki je vedno bolj kaotična in se očitno tudi v “katoliškem” okolju kažejo oddaljevanja od verskih vrednot v družinah, njeni tradiciji, me vseeno mika, da bi verjel, da nikoli ne morejo biti ali postati resnične priče evangelija. Ko bi zarisali družinsko drevo z vsemi predniki, sorodniki, vso žlahto in ob tem zapisali tudi, ali so prejemali zakramente, bi verjetno odkrivali mnoge suhe veje. A potem ko pogledam nase in tudi na enajsterico apostolov, zbranih v zgornji sobi, pa si premislim zarisati takšno kritiko, da bi bil tako črnogled in pridobim samozavest, da je lahko tudi drugače. Odrešenje ne sloni na naših krhkih strukturah in spoznanjih, marveč na delovanju Sv.Duha, ki vse oživlja in posvečuje. Če se je vstali Jezus zaupal tistim prvim takorekoč neizobraženim učencem, ribičem, ženskam, ki vsaj nekatere niso bile v javnosti na dobrem glasu pa končno tudi meni, ki sem s posvečenjem sprejel nalogo pričevanja in oznanjevanja evangelija in ne svoje modrosti, potem se končno lahko resnično zaupa tudi tem mladim in vsem tistim, ki se tudi z malo zaupanja vsaj deloma odprejo evangeliju, da bi bili njegovi pričevalci.
