30. aprila 1870 je na Dunaju zagledala luč sveta prva številka Levstikovega zabavljivo šaljivega lista Pavliha. Josip Stritar mu je v verzih spisal obsežen program. V njem je med drugim stalo tole: ≫Takisto vam Pavliha pisal,/ resnične bode slike risal,/ srčno metaje strele bistre/ v pisače, doktorje, ministre,/ budeč zaspance krmežljave, nemškutarje in narodnjake,/ če bodo delali napake.
≪ Življenjska pot Pavlihe je bila kratka. Kljub okoli 1500 naročnikom je ugasnil že poleti 1870 s sedmo številko, ker je izgubil zaupanje svoje mladoslovenske politične ≫baze≪. Levstik in njegov imenitni karikaturist Čeh Karel Klič sta namreč v šesti številki neprizanesljivo vzela na muho dr. Valentina Zarnika in ga predstavila kot preveč prijaznega do staroslovencev.
Ko se je Zarnik zagledal na naslovnici Pavlihe (sedel je na tleh med dvema stoloma – med svojimi mladoslovenskimi političnimi principi in spravljivostjo do staroslovencev, ki mu je na kranjskih deželnozborskih volitvah pomagala do mandata), je – čeprav nikakor ni bil vzor moške lepote – vzkliknil: ≫Tako grd pa vendarle nisem!≪
