Več kot 450 otrok v Etiopiji se preživlja zaradi darov Slovencev. Živijo pa po vsej državi, z razponom tudi tisoč kilometrov. Dobri Slovenci so v svoje varstvo vzeli veliko etiopskih otrok, v obliki mesečnih darov preko programa »botrstvo«.
Prvo leto tukaj (2019) sem kar nekaj krajev in ljudi obiskala, da sem lahko botrom konkretne informacije o otroku podala, kaj več kot le osnovne informacije, ki jih že vedo in letno spričevalo. Kljub ogromnim razdaljam in težkim okoliščinam (in drugemu delu, ki ga sicer počnem), mi je vsaj deloma to uspelo. Potem se je pa v začetku 2020 začela štorija s Covid19 in vse je odpadlo, kot po vsem svetu. Takoj ko se je pojavil prvi primer okužbe, so zaprli celo državo, regije omejili, zaprli vse javne ustanove, omejili potniški promet… skratka splošno znani ukrepi in veliko panike. Šole so bile zaprte kar osem mesecev, šele decembra so se vse odprle (zaprtje se je podaljšalo še zaradi vojne na Severu).
Od septembra dalje se je življenje postopoma normaliziralo, saj nekakšno napol delovanje družbe ne gre več. Baje razen v Adis Abebi drugod niti mask niso kaj dosti nosili… Sicer pa je bilo tudi primerov okužb precej malo, glede na druge države in glede na številčnost prebivalstva v Etiopiji (čez 100 milijonov). Vsekakor pa jih je bilo več kot marca ali aprila, ko je bila previdnost na res visoki stopnji, kolikor je glede na življenjski standard pač mogoče. V zadnjem mesecu so številke prvič po letu dni zares alarmantne in ljudje na svoji koži občutijo bolezen ali izgubo bližnje osebe zaradi okužbe s Covid19. Opozarjanje in maske se načeloma sicer nadaljujejo, a življenje teče dalje. In tako sem se tudi
jaz odpravila na pot. Če želim ob svojem rednem delu v šoli z uličnimi otroki pridobiti informacije otrok v botrstvu in jih vsaj nekaj tudi obiskati, moram začeti, da do konca leta kaj pametnega lahko poročam dobrim ljudem.
Danes sem šla na pot z dvema socialnima delavkama, ki skrbita tu, da botrstvo redno poteka. Izbrali sta mi bivališča petih družin, ki živijo kolikor toliko blizu, da smo lahko šle peš. Sicer tudi po samem mestu lahko potuješ po več ur zaradi nedostopnosti in velikih razdalj, javni prevoz je težko dobiti… Če se da peš, je itak najboljše, po ljubljansko bi lahko rekla, da smo prehodile celo Šiško. Od ene hiše do druge je kar veliko plezanja čez gradbišča, izogibanja mnogim oviram med hojo, pazljivih korakov ob kanalih, razburjenega vpitja lokalnih pijančkov, radovednih pogledov mimoidočih (na takšnih krajih nikoli ne vidijo belca, kaj šele peš)… Kako nekdo ve, kam mora iti v tem labirintu od mesta, mi bo vedno ostala skrivnost, saj ni poimenovanih ulic, kaj šele hišnih številk. Ali celo hiš. Bivališča povprečnih ljudi so bolj podobna lopam oziroma barakam, kot hišam.
Prvi današnji obisk je bil pri štiričlanski družini, kjer živi Tsion, ki jo podpira slovenska botra. Po skoraj enourni hoji po zanimivih poteh smo se prebili do področja, kjer so zbite aluminijaste plošče v barake, v katerih živijo družine. Na razritem peskastem področju, ki bolj spominja na gradbišče kot na stanovanjsko naselje, je kar nekaj poseljenih barak. Obiskano barako, kjer je doma deklica Tsion, bi lahko ocenila kot 5×5 metrov, več gotovo ne. Dober meter prostora za razno posodo in pručke za sedet, zadaj pa ena postelja oziroma nekaj temu podobnega, na čemer spijo vsi štirje člani. Zelo temačno in revno, res kot kakšna lopa za orodje. Tudi vhodna vrata so iz aluminija, se samo zaloputne. Mati mi je pokazala, kje se kuha. Ena lopa naprej, kjer je ena stara peč za injero (lokalno hrano) in na tem kuhajo vsi, ki tu bivajo, le-teh je cca 15. Tudi stranišče, oziroma nekaj temu podobnega, je skupno. Zunaj sta dve skupni pipi za vodo – kadar je voda. Umivajo se iz lavorja. Vodo in elektriko torej načeloma imajo, plačajo dodatno. Najemnina me je pa šokirala, 2400 ETB, kar je cca 50€. Za tako luknjo… neverjetno.
Najemodajalci, lastniki te zemlje, so pač neki ljudje, ki toliko računajo, in če zamudijo en dan, družina pristane na ulici (brez milosti). Enkrat so zaradi tega že ostali brez doma za cel mesec, tako da se ves čas trudijo predvsem, da naberejo za najemnino. Hrano nekako že dobijo, in vsaj botrstvo za Tsion dobijo, da lahko hodi redno v šolo, največji problem je najemnina. Oče in mama delata le občasno, saj je težko dobiti delo. Mama išče delo vsak dan, da najde ljudi za pranje oblek, oče pa v bližnji tovarni včasih dela kot nosač. Nobeno od teh del ni stalno, zaradi epidemije pa je tudi to dnevno delo še težje dobiti. Mama npr., če ima dober mesec, zasluži do 150 ETB na mesec, kar je dobre tri evre.
Med mojim obiskom je bila Tsion v šoli – prišli smo okoli 9h zjutraj; bratec (ki hodi v 4. razred) je bil doma in me je lepo prišel pozdravit med igro s sosedovimi otroki. Zaradi Covid ukrepov učenci namreč hodijo v šolo, vključno s soboto, vsak drug dan – zato da so porazdeljeni v skladu s predpisano razdaljo… Torej nisem nje srečala, a so starši rekli, da se zelo pridno uči, sedaj je že v 8. razredu. Sedaj se pripravlja na zaključni izpit 8. razreda, t.im. malo maturo. Baje bi rada postala zdravnica, ko bo velika.
