15. maj 1945: Pliberška tragedija

Po hudih bojih se je večinska skupina 200.000 hrvaških vojakov prebila do bližine državne meje južno od Pliberka. Tu so spet odbili partizanske napade in odklonili vdajo. A Angleži so jih tu ustavili. Ko so hrvaški delegati angleškemu generalu Scottu na pliberškem gradu 15. maja 1945 izrazili željo, da bi se predali Angležem, jim je odgovoril, da se morajo predati Titovim silam, sicer bo prisiljen uporabiti orožje. Titov komisar Basta jim je vpričo Scotta obljubil, da bo nova oblast z njimi človekoljubno ravnala.

Partizani so ločili oficirje in jih pod močno stražo gnali v Maribor, jih na Teznu postrelili in pometali v protitankovske jarke. To je največje množično hrvaško grobišče. Včasih so zgodovinarji trdili, da so tam postrelili 1400 hrvaških oficirjev, danes navajajo veliko večje število. Del hrvaških množic so partizani gnali do Celja, kjer je v okolici tudi večje število hrvaških grobov, nato pa ob Savi proti Hrvaški. Ko so prišli pri Krškem in Brežicah z njimi na ravnino, so zlasti pri Kostanjevici nanje množično streljali.

Na hrvaški strani so vojake razdelili v več kolon. Med potjo so padale žrtve toliko časa, dokler ni bilo kolon konec. To so bili tako imenovani ≫marši v smrt≪. Ker se je hrvaška tragedija začela pri Pliberku, jo hrvaški zgodovinarji imenujejo pliberška tragedija, ki je veliko večja kot slovenska vetrinjska.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več