Ali nas je strah spomina – dr. Marko Kremžar (1928-2021)

“Med nami ni bilo ne fašistov, ne nacistov in okupatorji so bili za nas vse sovražniki. Razkol se je pričel z revolucijo. Ko so pričeli po Sloveniji, VOS in partizani v imenu partije, likvidirati rojake, ne okupatorjev, pod pretvezo, da gre za pobijanje “izdajalcev” so v resnici pričenjali boljševiško revolucijo.” dr. Marko Kremžar (1928-2021), član odporniške skupine Slovenska legija.

Včeraj je umrl dr. Marko Kremžar. Veliki politični in gospodarski mislec, eden od tvorcev slovenskega argentinskega čudeža. V spomin na tega velikega človeka objavljamo intervju z njim, ki je nastal pred leti.

O državljanski vojni na Slovenskem se ne govori veliko. Tudi zgodovinarji, se zdi, kot da so pozabili nanjo. Kadar pa se kaj omeni v zvezi s krvavo rihto druge svetovne vojne, so dogodki omenjani črno-belo: eni so borci za svobodo, drugi pa kolaboranti. Zgodovinska resnica je povsem drugačna. Pred leti je dr. Marko Kremžar, intelektualec, politik, uspešen gospodarstvenik in pisatelj napisal zanimivo knjigo Med smrtjo in življenjem. Kremžar je bil po koncu vojne skupaj z domobranci vrnjen v Jugoslavijo – in preživel. Ob izidu knjige je nastal tale intervju o temeljnih dilemah o bratomorni vojni med partizani in domobranci: kako, zakaj in kdaj.

Zakaj po desetih letih demokracije odpirate take teme?

Res je vprašanje, zakaj se je potreba pri nas dotikati “takih” tem še po desetih letih demokracije. Kako to, da se je po padcu totalitarnega režima tako malo rojakov vprašalo, kaj se je v resnici skrivalo za enoumjem, ki jim ga je vsiljeval skoraj polstoletni režim? Težko je razumeti npr., da niti dijaki škofijske gimnaziJe v Št. Vidu ne vedo, da študirajo v prostorih, ki so bili po vojni kraj trpljenja in smrti ter eno najbolj krutih koncentracijskih taborišč na Slovenskem. Ali nas je strah spomina? Verjetno je eden razlogov za vsaj navidezno brezbrižnost, da se je struktura moči, kljub demokratizaciji, v naši družbi še malo spremenila. Cena mirnih prehodov ali “tranzicij” je čas, ki nam daje možnost sprememb, a nam teh ne zagotavlja. To sem predvideval že leta 1991, ko sem napisal za Svobodno Slovenijo, ki izhaja v Buenos Airesu, uvodnik z naslovom: Glejmo petnajst let naprej. V njem sem opozoril, da bo razočaran, kdor bi pričakovali v domovini temeljitih sprememb prej kot po petnajstih letih. Takrat so mi očitali pesimizem, prepričan pa sem, da je bilo moje gledanje precej realistično in ne daleč od optimizma.

Zakaj sem knjigo napisal? Lahko ste opazili, da v njej ni kakih novih odkritij. Podatki, katere vsebuje, so povzeti iz knjig navedenih na koncu in ki predstavljajo nekaj tisoč strani branja. Vendar sem v teku let opazil, ko sem se pogovarjal o naši preteklosti in prihodnosti z rojaki različnih generacij, iz raznih kontinentov, različnih poklicev in mnenj, da poznanje dejstev še ne zagotovi razumevanja dogodkov. Zato sem izbral nekaj pogledov, ki se mi zdijo ključnega pomena za presojo naše polpreteklosti in tudi izzivov bližnje prihodnosti. Te sem skušal posredovati s pomočjo sinteze, da preobilica besed ne bi zasenčila misli.

Katere so najpomembnejše krivice, ki še niso poravnane?

Vsaka krivica je pomembna za tistega, ki jo trpi. Gotovo so nekatere večje od drugih, vendar nobena krivica, ki traja več kot pol stoletja, ni majhna. Pomorjeni, po množičnih grobiščih, spravljajo oblasti v zadrego, a niso deležni spoštovanja, ki jim gre. Ne vemo koliko jih je, ne kdo vse so, in tisti, ki so za njihovo smrt odgovorni neprizadeto molče. Kljub spomenikom, ki pričajo, da je na naših tleh med vojno divjala revolucija, so njeni nasprotniki še vedno “izdajalci”. Tudi za totalitarno prakso, ki je trajala pol stoletja ni pri nas nihče odgovoren. Režim in partija, kot njegova nositeljica, nista bila deležna od demokratičnih oblastnikov niti moralne obsodbe. To je velika krivica do rojakov, ki so morali njihovo nasilje molče prenašati. Uradna zgodovina temelji še vedno na starih formulah. Včerajšnji nosilci oblasti so danes kapitalisti. Ker do kapitala niso prišli po redni poti, si lastijo nekaj kar ni njihovo. Čigavo je? V časih partijske oblasti so bile razlastitve opravljene hitro, brezobzirno in neredko krvavo. Vračanje se zdi demokratičnim oblastem travmatični postopek, ki ga skušajo odložiti kjer in dokler mogoče, ter po možnosti nadomestiti z simboličnimi ukrepi, ki puščajo stvari kot so bile. Demokratična opozicija zaradi pomanjkanja kapitala ne more do svojega časopisa. V demokraciji, ki temelji ne le na strankarskem ampak tudi na medijskem pluralizmu, je tako stanje krivično, ne nazadnje, ker je neposredna posledica pol stoletnih krivic.

Zakaj mislite, da zgodovinarji ne skušajo bolj načrtno odgovoriti na temeljne dileme druge svetovne vojne?

Dr. Marko Kremžar v Buenos Airesu. Foto (c): Tino Mamić

V vašem vprašanju ni besede “revolucija”. Kot je navada v slovenskih medijih, tudi vi govorite o naših medvojnih dogodkih, kot da bi bila vojna kriva razkola, ki se počasi celi, a traja v narodnem telesu še do današnjih dni. Med nami ni bilo ne fašistov, ne nacistov in okupatorji so bili za nas vse sovražniki. Razkol se je pričel z revolucijo. Ko so pričeli po Sloveniji, VOS in partizani v imenu partije, likvidirati rojake, ne okupatorjev, pod pretvezo, da gre za pobijanje “izdajalcev” so v resnici pričenjali boljševiško revolucijo. Če zgodovinarjem to ni jasno, ne moremo pričakovati, da bi lahko razumeli ostale dogodke med državljansko vojno in po njej. Sicer pa je vprašanje, če gre res za nerazumevanje takratne stvarnosti ali za navaden in prozaičen oportunizem strokovnjakov.

Ali ni zgodovinska napaka, da liberalna desnica in katoliška sredina nista takoj po okupaciji (ali kasneje) začeli z oboroženim odporom? Tako so si monopol v narodnoosvobodilnem gibanju prilastili komunisti…

Najbolj enostavno bi bilo na vprašanje odgovoriti pritrdilno in zvaliti odgovornost na ljudi, ki so že davno mrtvi, hkrati pa priznati, da so komunisti pač izpolnili nalogo, ki je ostali niso. To bi bilo enostavno, a neresnično. Katoliška sredina je imela že dobro organizirano ilegalno “Slovensko legijo”, ko so bili komunisti še “protiimperialisti” in o kaki NOB še ni bilo govora. Tudi liberalna desnica je kmalu organizirala svojo ilegalo. Obe demokratični stranki sta imeli pred očmi predvsem korist slovenskega naroda v času, ko je bilo za vsak majhen narod preživetje prva naloga. Gledano iz današnje perspektive se morda zdi, naj bi šlo med demokrati in komunisti za nekako tekmo, kdo bo obvladal narodnoosvobodilno gibanje. A ni bilo tako. Šlo je za dve različni strategiji. Narod obvarovati ali ga žrtvovati. Ali vojno prestati na strani zaveznikov s čim manjšimi žrtvami, ali jo z revolucijonarnim bojem izrabiti za dosego totalitarne oblasti, to je bilo vprašanje. Komunisti, s pomočjo OF, so povzročili več škode Slovencem kakor okupatorjem. Niso streljali npr. na kakega italijanskega generala, umorili pa so med mnogimi drugimi rojaki, recimo, Peršuha, ki je bil v ilegali poveljnik SL za Ljubljano in ko je po njegovi smrti prevzel to mesto Majdič, so ubili še njega. To je razumljivo samo pod perspektivo revolucije, ki je bila v načrtih partije in ki je demokrate presenetila. Nihče ni pričakoval, da bo pri nas partija pričela revolucijo med okupacijo. Kaj takega se ni zgodilo nikjer drugje po zasedeni Evropi.

Monopola nad odporniškim gibanjem komunisti niso imeli, s taktiko, ki je stala veliko slovenske krvi pa so prevzeli iniciativo. Kasneje so imeli seveda resnično monopol nad vsem pisanjem in opisovanjem tega obdobja. Skozi njihove naočnike so morale gledati na svojo preteklost tri generacije Slovencev. Ni čudno, da je pri tem nekaterim opešal vid.

Zakaj se domobranska vojska ni proti koncu vojne obrnila proti okupatorjem?

Kremžarjeve knjige. Foto (c): Tino Mamić

Kot omenjam v knjigi, se to verjetno ni zgodilo, ker je v jeseni leta 1944 Gestapo polovila, zaprla in odpeljala v Dachau ilegalno vodstvo domobrancev. Tako ni bilo vojaškega vodstva, ki bi lahko pravočasno dalo pričakovano povelje. Podpolkovnik Peterlin, major Križ in drugi vodilni častniki so bili ob koncu vojne v nemškem taborišču ujetniki. Od tam so jih, po vojni, komunisti zvezane privlekli v Ljubljano. Kot ste lahko brali, sem, zaprt v sodnijskih zaporih na Miklošičevi cesti videl, kako so Peterlina peljali na morišče. Bil je še vedno v črtastem jopiču dachauskega jetnika. Tudi on naj bi bil po uradni teminologiji “izdajalec”. Protikomunisti smo bili obsojeni, ne glede na to, kaj bi storili proti okupatorju.

Kakšen je odnos slovenske države do diaspore?

Če prav razumem, gre pri vprašanju za odnos države in ne za odnos rojakov, ki v njej živijo. To je potreba pojasniti, kajti oba odnosa sta zelo različna. Imamo rojake, ki so diaspori in njenim članom blizu. Nekateri, ker jih veže nanje poznanstvo ali sorodstvo, drugi, redkejši, ker vidijo v diaspori del svojega narodnega občestva. Imam vtis, da je večji del Slovencev do diaspore ravnodušen in se je komaj zaveda, medtem ko obstoja tudi manjšina, ki gleda nanjo neprijazno. Ti odnosi so res osebni, ker med rojaki, v tem pogledu, ni splošno sprejetih stališč, niti vzgoje.

Odnos države pa je dvisen od trenutne vlade. Slovenska država, v najboljšem primeru, ne ve kaj z diasporo početi. Pomladne vlade so ji bile naklonjene, vlade kontinuitete ji niso; nekateri predstavniki države gledajo nanjo s simpatijo in z upanjem, da se bodo stiki z njo polagoma okrepili, drugi vidijo v njej še vedno nadležne nasprotnike. Vsi pa ustvarjajo vtis, da cenijo diasporo predvsem po številu potencialnih glasov pri volitvah. Ker je teh glasov vedno manj, je tudi zanimanje za diasporo vedno manjše. Pri tem pa se celo pomladni demokrati ne zavedajo, da je glasov vedno manj, ker država in stranke ne storijo ničesar, da bi rojakom v diaspori resnično omogočili sodelovanje na volitvah in da bi v njih potrdili zavest pripadnosti in odgovornosti za skupno usodo. Nikoli ne bomo vedeli, koliko rojakov se danes ne poteguje več za slovensko državljanstvo, ker so se naveličali prenašati nerazumljive kaprice, navadno občinskih birokratov.

Država gleda na diasporo kot na problem in ne, kot na potencialni vir skupnih rešitev. V svetu, v katerem meje izgubljajo nekdanji pomen, slovenska država še ni dojela pojma univerzalnega slovenstva in Slovenija v svetu ji je tuja.

Kaj pa odnos Cerkve?

Vsi, ki živimo po sili razmer v zdomstvu, moramo biti slovenskim izseljenskim duhovnikom globoko hvaležni. To so bili in so naši dušni pastirji v najglobljem pomenu besede. Vprašanje je, če bi se diaspora obdržala v taki meri kot se je, če ne bi delovali med nami požrtvovalni slovenski duhovniki. V verskem in narodnem oziru so nam v oporo in pomoč.

Tudi med duhoviki in redovniki doma ima diaspora veliko dobrih prijateljev, vendar slovenska Cerkev kot ustanova ima druge prioritete. Ker se petdeset let ni mogla posvečati vprašanjem izseljenske pastorale, je mnogim v njej ta problematika nepoznana. Skušajo jo razumevati po predlogah, ki so bile morda veljavne v času po prvi svetovni vojni, ki pa imajo kaj malo opraviti s sodobnim, globaliziranim svetom. V tem pogledu bi morala Cerkev poslušati želje in predloge svojih vernikov, predvsem pa dušnih pastirjev iz diaspore. Kolikor morem presoditi tudi sinoda ni prinesla na tem področju kake poživitve pa tudi ne novih predlogov. To je do neke mere razumljivo, ker gre za vprašanja pri katerih reševanju bi morali biti člani slovenske Cerkve iz diaspore odločujoče prisotni. To se na sinodi ni zgodilo. Ni primerno, da se razpravlja o rojakih v zdomstvu, kot o nekem objektu. Verniki v diaspori smo skupaj s svojimi dušnimi pastirji subjekt, del slovenske Cerkve.

Zakaj se izseljenci ne vračajo?

Ker jih ni nihče povabil naj se vrnejo. Ko je bil, po osamosvojitvi, čas za to zrel in so mnogi delali načrte, da bi se preselili domov, je domovina molčala. Prva Demosova vlada je imela za redke vračajoče razumevanje, a kakega načrta v tem pogledu ni bilo. Povedali so nam, da je zdaj konec politične emigracije, a da bi bilo lahko tudi konec zdomstva, o tem ni bilo besede. Nismo bili zaželjeni. Kljub temu pa se je iz diaspore vrnilo kar nekaj, posebno mlajših, rojakov.

V kritičnih časih, ki jih doživljemo, je izseljenstvo za naš narod še vedno pomembna rezerva. Slovenci smo stopili na pot izumiranja pa se zdi, da si zaradi tega ne delamo sivih las, kot da bi šlo za abstrakten problem, ki se nas ne tiče. In vendar je možnost preživetja, pa tudi nepreživetja, še vedno v naših rokah. Če prepuščamo reševanje naše demografije tržnim silnicam, češ, če za delo ne bo Slovencev, bodo prišli pa drugi iz juga, se kot narod poslavljamo iz zgodovine. Čas bi bil pomisliti, da je mogoče okrepiti svoj narod tudi iz diaspore.

Če se ozremo k sosedom bomo videli, kako so znali Hrvatje svojo diasporo vključiti v obnovo in urejanje mlade države. Tudi Španci so, npr. zadnje mesece, ponovno pričeli z akcijo za naseljevanje nekaterih predelov svoje države, z rojaki iz izseljenstva. Vabijo jih domov, obljubljajo jim povrniti selitvene stroške, zagotavljajo jim stanovanje, službo in zdravniško oskrbo, če pridejo “na preizkušnjo” vsaj za dve leti. In to, ko Španci nimajo negativnega naravnega prirastka!

Program Zedinjene Slovenije, ki ga omenjate v knjigi, je del zgodovine. Vi pa menite, da ga je potrebno obuditi?

Misel o Zedinjeni Sloveniji je res del zgodovine, a je danes prav tako aktualna kot je bila. Način, kako naj bi jo uresničili, bo v novih razmerah, v okviru prihajajoče evropske ureditve seveda nujno drugačen, kot je bil pred sto leti. V knjigi razvijam o tem nekaj misli, ki pa naj bi bile le pobuda, ne za vrsto razprav, marveč v prvi vrsti za odkrit pogovor med rojaki, ki so odločeni, da bodo živeli – oni in njih potomci -, kot Slovenci, tudi v tretjem tisočletju.

ABC: Marku Kremžarju

Marko Kremžar je bil rojen aprila 1928 v Ljubljani. Po koncu vojne je bil skupaj z domobranci s Koroške vrnjen v »Titovino«. Po poldrugem letu koncentracijskih taborišč, zaporov in prevzgoje, je pobegnil v Avstrijo. V Gradcu se je vpisal na Filozofsko fakulteto, v Buenos Airesu pa je končal ekonomsko fakulteto. Delati je začel kot navadni delavec v tovarni. Počasi je napredoval in postal eden od pomebnejših poslovnežev v Latinski Ameriki. Leta 1973 je doktoriral. V Argentini je bil zelo aktiven pri kulturnem in družbenem delu za slovensko skupnost. Vodil je stranko SLS, ki je delovala v povojnih letih v izseljenstvu. Dr. Kremžar je bil univerzitetni predavatelj, dramatik, kulturnik, politik in publicist. Trenutno je v pokoju in živi v v Hurlinghamu v Argentini.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več