Čas se meri v navdušenjih

Presenetiti nas mora moč, ki jo ima življenje, moč, ki se suka v majhnosti, v lepoti malenkosti. Zato je “Nebeško kraljestvo (…) kot gorčično zrno (…), ki je manjše od vseh semen na zemlji». Idiotizem, moteč paradoks, pretiravanje, ki je razjezilo jeruzalemske knjižne molje: da more nekdo razložiti neizmerno, ki vedno izhaja iz kratkotrajnega, iz skoraj banalnega, iz tistega, kar stoji vsem pred očmi, nihče pa ne opazi njegovega obstoja. Kako nezaslišano?
Zemljo je vzljubil nebeški Sin do te mere, da je postala ogledalo njegovih katehez v nebesih. “V rokah imaš svet, jaz sem v primerjavi z njimi zelo majhen kamenček ob cesti. Pa vendar si me opazila,” je dekletu neki potepuh napisal dekletu, ki ji je nenadoma prižgalo srce. On nji: “Tako je, našel sem te ob cesti. V tistem kamenčku pa sem zagledal ves svet, za katerega sem mislil, da ga držim”. Neverjeten je to učinek pogleda, ki ga ima pogled na ljudi: zaradi njih postanejo ljudje drugačni, postanejo še lepši, kot že so. Resnična skrivnost: “(Je najmanjše), toda ko je vsejano, zraste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci”. Bog zanimivo vedno pretirava.
Zato Božje kraljestvo deluje natanko tako, in velja beseda Kristusovega pesnika: v niansah je neizmerno zasenčeno, v malem skrito neskončno, zato se je v človeka Bog odšel omejit: “Pazljivo, krhko! Ravnajte previdno “. Tako je zapisano. Zdi se, da v najboljšem primeru ni vse skupaj nič – seme, grešnik, manjša podrobnost – kljub temu je to skrb nebes: “Spi ali pazi, noč ali dan, seme vzklije in raste.” Vrženo na zemljo, nič več ga ne bo ustavilo: sonce, zemlja, tišina bodo naredili vse ostalo: “S soncem sem bil veliko pogumnejši,” zapiše neki pesnik. Evangelij je pesem lepote: majhne stvari nimajo velikih zahtev, svetijo le za trenutek, a kot da bi bile neizmerne. To je pogled, objem, dotik: neskončno majhno naredi neizmerno veliko. Tu je resnična lepota evangelija, skorajda otrokova zadeva: očitno tudi fiziognomija Božjega kraljestva ni nič drugačna, saj je primerljiva z otrokom. “To je vse,” nam reče; pričakoval je aroganco, ki je enaka Luciferjevi: “Ja, to je vse. Malenkosti. Toda prav oni, ne tisti veliki, ki ustvarjajo življenje, ti so Božje kraljestvo.” Malenkosti, za katere Kristus ve, niso drobtine. Bog ne trosi drobtin: drobtine – ki so ostanki, napol žalostni nasmeški, napol božanje – so identiteta Luciferja, njegovega ogromnega apetita po ostankih kruha in naklonjenosti, prodanih po ceni celotne košarice. »Bodite pozorni na malenkosti«, na ljudi ob cesti, na vse krhko: »V velikih stvareh se moški pokažejo, kakor je primerno, da se pokažejo; pri majhnih pa so takšni, kot so «(N. De Chamfort).
Božje kraljestvo je zato tukaj, ne za devetimi gorami in vodami. Zamotiti se pomeni izgubiti ga. Nikar.
Z Bogom se zgodi tako, kot v zemeljskih ljubezenskih zgodbah: iz srečanja z veliko priložnostjo se rodi nekaj velikega. “Lepa si! Če pa mi bo uspelo rešiti tvojo dušo, boš postala mojstrovina,” je rekel moški tej duši, ki jo je dosegel na dnu škarpe. Zdaj jo mnogi opazijo: in se nasmehne.”
To je veselje evangelija: prvič, ko nekdo vidi seme, ne razume vedno, kaj to seme vsebuje. Tisti, ki ga uvidijo po intuiciji, pa bodo začeli meriti čas v navdušenju. Bog je resnično prisoten v človeški zgodovini, tudi v najbolj zvitih in nemogočih situacijah. Bog kot majhno zrno je prisoten in deluje in gradi tisto kraljestvo ljubezni, miru, solidarnosti, bratstva, ki ga je Jezus začel z rokami in besedami. Jezus zato uporablja podobo gorčičnega zrna, ki je mikroskopska v primerjavi z drugimi majhnimi semeni, vendar ima v njej vso moč, da postane velika rastlina, četudi nikoli ne bo podobna libanonski cedri. Ampak obstaja!
Tu je torej vabilo tega evangelija: poiskati te majhne polznake Božjega kraljestva. Kjer koli vidimo tudi najmanjšo gesto v smeri Jezusovega nauka, lahko rečemo, da smo našli delček tega kraljestva, ki se resnično spreminja. Treba je imeti potrpljenje, tako kot kmet, ki seje in čaka potreben čas, ne da bi silil, zlati čas žetve. Torej tudi mi vemo, da dobrega, tudi mikroskopskega, ki smo ga posejali, ne bo izgubljeno in počasi uresničimo Božje kraljestvo. Mislim, da ta odlomek evangelija daje kisik upanju tistim, ki delajo dobro, tako v župnijskih skupnostih, ki je vedno premalo v primerjavi s potrebami, tako s tistimi, ki delajo v nekem združenju ali prostovoljni skupini, kot tudi s tistimi, ki skušajo svoje delo živeti pošteno in pravično. Upanje je, da dobro, četudi ni opazno, tudi če se zdi manjše, na koncu ni izgubljeno in gradi Božje kraljestvo, sodeluje z Bogom samim.
Te Jezusove besede potrebujejo vero z naše strani: vera v Boga, ki deluje, in vera vase in v tisto malo seme evangelija, ki je posejano v nas. To je vera v majhne stvari, v majhne geste ljubezni, v majhna semena evangelija, posejana od Boga, ki je prvi, ki resnično zaupa v svoje seme ljubezni in predvsem v nas zato, da spremenimo svet.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več