Pol je tisočletja se trudilo,
da škofovsko bi imelo sliko,
vse zaman, tolažbe zgolj veliko,
lastnega pač škofa ni dobilo.
Prošt dovolj bo, papež so dejali
Aleksander Šesti, in pa mitra,
mesto novo ni kot kakšna Nitra,
temu bomo le kapitelj dali.
Se potem stoletja je molilo
k svetemu Miklavžu, sveti Ani,
mesta novega ljudje so zbrani
upali, da se bo le zgodilo.
In prišel je končno z mitro pravo,
nosil glavo ta je mož pokonci,
mesta novega zvonili zvonci
so Andreju: »Ave« in pa »Zdravo!«
Se ime njegovo oprijelo
novega je sedeža škofije,
da drugače šlo ni več, posije
spet Andrejevo ime veselo.
Ko se drugega potem iskalo
škofa tega novega je mesta,
dva Andreja vštric po mestu gresta,
ni drugače se storiti dalo.
Dva Andreja in škofija ena,
pa en križ, a ta ne križa ceste,
tu zato je, da ljudem poveste:
mesta tega pot je posvečena.
V šestnajstem zgodilo se je letu,
kar škofija v mestu je nastala,
zopet bo Andreja praznovala,
dalo se škofovstvo je Sajetu.
