Jezus je na poti v Jeruzalem in vse bolj prestrašenim učencem tretjič pove, kaj se mu bo zgodilo, ko prispe v sveto mesto. Jezus ve, da se sooča s sovražnostjo, bojem in morda smrtjo. Učenci pa so prepričani, da bodo osvojili čast in ugled, kot da ne slišijo njegovih besed o trpljenju in smrti. »Kaj hočeš da vama storim?« sprašuje Zebedejeva sinova. Kako čudovito! Božje sanje so, da nas osreči, da lahko za nas naredi nekaj. Težava je v tem, da pogosto zahtevamo neumnosti, kot ta dva učenca, »kajti ne vesta kaj prosita.« In drugi učenci ki niso nič boljši, so jezni nanju. Za Jakoba in Janeza – Zebedejeva sinova je sledenje Jezusu predvsem boljše počutje od drugih, višje, pomembnejše. Imenovali so ju “sinovi groma” – Boanerges in s Petrom so bili učenci, ki so bili sprejeti v določenem trenutku v Jezusovem življenju. Človeško poskušajo izkoristiti svojo bližino – “Želiva da nama storiš tako kot prosiva.” Ampak Jezus odgovori: “Toda ali vesta, kaj sprašujeta?” – se pravi, “ali se sploh zavedaš kaj prosiš?”. Oprostite, ali vas ne nasmejijo takšne želje? Podobna sta tistim mladim, ki verjamejo, da bodo zlomili in spremenili svet, a ne morejo spremeniti svojega vedenja. Oba brata, tako kot muhasti mladostniki, celo zahtevata: hočeta, da bi se Jezus obnašal in ravnal po njihovih zamislih, poskušata Jezusa prilagoditi svojim potrebam.
Ljubezen prosi, ne pa zahteva
Jakob in Janez pozabita, da ljubezen prosi, ne pa zahteva. Ljubezen ne želi spremeniti drugega. Bog nas posluša, res je, na srečo pa nas ne posluša vedno po naših kapricih, saj smo največkrat podobni tistim, ki imajo tri želje, ki naj jih izpolni zlata ribica. Jakob in Janez domnevata, da vesta. Ne vedo pa, da ga bodo kmalu zapustili in se razbežali. V Markovem evangeliju Jezus trikrat napoveduje svoje trpljenje a vsakokrat ga učenci ne razumejo. Ob prvi objavi trpljenja je Peter negativno reagiral. Drugič, spor med učenci o tem, kdo je največji in tukaj tretja prošnja Jakoba in Janeza. Zanimivo, kot da učenci niso slišali kaj jim pravi Gospod, tako rekoč streljajo mimo gola. Jezus je vse življenje poskušal spremeniti željo svojih učencev, ker Bog ne izpolnjuje naših pričakovanj, ampak njegove obljube. To je pa velika razlika. Ravno v tej epizodi imata apostola res slab vtis.
Tekmovalna mesta za prva mesta
Verjamem, da ga evangelij ne cenzurira, da bi vas opomnil, da berete med vrsticami, in da se nihče ne more počutiti varen pred to božjo logiko moči: zato se naše skupnosti velikokrat lahko spremenijo v tekmovalna mesta za prva mesta. Lahko je to kdorkoli v župniji od posameznikov do skupin, ki ne delujejo v ponižnosti in solidarnosti, ampak želijo samo zasesti prva mesta. Takrat je na delu hudič v najlepši obleki, isti kakor v Edenu, ali pa v skušnjavah v puščavi. In razdvaja. Apostoli si niti ne predstavljajo duha, s katerim se Jezus približuje Jeruzalemu, kraju trpljenja. Si niti ne predstavljate, kaj je Jezus pripravljen storiti? Drugi apostoli pa se prepirajo z Jakobom in Janezom, kar je znak, da so si verjetno vsi prizadevali za te položaje, bili so jima nevoščljivi, nič bolj pametni od njiju dveh! Kakšna figura dragi prijatelji. To so bili dvanajsteri v največji možni Jezusovi bližini in tako je bila sestavljena nastajajoča Cerkev, ki je do potankosti podobna nam, če si jo zamišljamo v človeški podobi in preslišimo Jezusove besede: »kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«
Jezus poučuje in pojasni
Ampak zanimivo, Jezusa nič ne omaja. Kako dobro nas pozna. Pozna našo bedo. Vzame jih s seboj in razloži, pouči, pojasni … še enkrat, še tisočkrat, dokler ne delujejo. Verjamem, da moramo vse pustiti, očeta in mater, vole in hišo, da naše srce oblikujejo Njegove besede! Pogosto srečamo kristjane, ki brez veselja samo sedijo pri nedeljski evharistiji in mislijo, da že vse vedo, da jih Beseda ne more presenetiti in vprašati: »Ali veš kaj prosiš?« Po drugi strani pa za njim sledi prevračanje logike sveta: “Med vami pa naj ne bo tako, kot vi mislite, da je po vaše dobro”. Spontano se pojavi vprašanje: ali lahko vidimo, da smo lahko drugačni? Kakšen preroški naboj imajo naše skupnosti? Ali samo izpolnjujemo neke zapovedi, tako, po črki in jim morda niti ne vidimo smisla, da so potrebne. Kdor hoče biti velik, mora postati služabnik, kdor hoče biti prvi, mora postati služabnik vseh (ali v grščini doulos – suženj, tisti najbolj zadnji). To je bil Jezusov program življenja, to mora biti tudi naš, ker je tudi on sam prevzel podobo hlapca. Poklicani smo biti služabniki ne zato, ker smo malo vredni, ampak zato, ker je to kraj, ki ga je Jezus izbral, da nam razkrije Očetov obraz. Šele z zadnjega mesta, z zadnjega dela vrstice, lahko vidimo stvari tako, kot jih vidi Bog – da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Pozor: to povabilo, da prevrne logiko, na kateri se vrti naše življenje, je namenjeno vsem! Naslovljen je name, ne najprej na druge. Nihče ne more reči, da nimajo malo “moči”: moč da lahko nekoga osreči, moč, da nekoga potisne v trpljenje in bolečino, moč, da z besedo rani, obrekuje itd … “Kdor želi biti velik med vami, bo postal vaš služabnik.
Diakonos in doulos
“Marko uporablja besedo, ki mi je zelo všeč: “Diakonos”- služabnik. Diakon je tisti, ki služi, tisti, ki pomaga tistim v težavah. Po božji logiki je velik tisti, ki se postavi v službo življenja, tisti, ki mu daje prednost, tisti, ki svojo ljubezen spremeni v konkretna dejanja usmiljenja. “In kdor hoče biti prvi, mora biti služabnik vseh.” Tu pa Marko namesto tega uporablja besedo “doulos”. Doulos je bil tekač, ki je imel nalogo prenašati informacije med četami in generalom. Bil je suženj, najbolj spodnja stopnica družbene lestvice. Marko nam hoče povedati, da slediti Učitelju, pomeni služiti: ne čutiti se nad nikomer višjim (doulos) in se dati v službo življenja (diakonos). Jezusova kateheza je evangelijski načinu »spočetja« Cerkve. Mislim na vse tiste, ki imajo vloge odgovornosti (tako duhovniki kot laiki).
Bog obstaja zato, da bi ljubil in služil človeku
Verjamem, da smo v življenju spoznali izjemne ljudi, ki so s strastjo in predanostjo razdajali svoj čas in energijo za evangelij. Srečali pa smo tudi take, ki so iskali le soglasje, priznanje, prepoznavnost, vzvišena mesta. Jezus ni prišel “zato, da bi mu služili, ampak da bi on sam služil in dal življenje”. Mislim, da je to najlepša definicija Boga. Bog je prišel in še vedno prihaja kot služabnik, kot moj služabnik, da mi da življenje. Lepo je vedeti, da je moje življenje tvoje delo. Ni torej človek, ki je bil ustvarjen postavljen za služenje Bogu, marveč Bog obstaja zato, da bi ljubil in služil človeku. Ne prosi človeka, naj poklekne pred njegovimi nogami, ampak je pravi Bog tisti, ki si zavije brisačo čez rame in opere smrdljive noge človeku, tudi tistemu, ki ga izda. Bog boža in nežno zavija rane vsakega človeka. Njegov prestol ni v nebeških višinah, ampak v najbolj skritih kotih te zemlje, ki trepeta pred uničenjem zaradi človeških neumnosti. Jakob in Janez sta prosila, da sta na desni in levi strani Jezusa, nista pa razumela, da njihova prošnja pomeni, da zasedeta dve mesti na Golgoti, desno in levo od žrtvovanega jagnjeta. Bog nam še naprej seje življenje, saj tudi mi, tako kot on, postajamo služabniki življenja, začenši s tistimi, ki so nam blizu.
