Pravijo, da vsakega človeka najbolj zaznamujejo zgodnja otroška leta. Bogve, če res? Odraščala sem v družini, kjer je bilo delo največja motivacija za dobro večerjo in miren spanec, »kdor ne dela, naj ne je« pa pregovor, ki sem ga največkrat slišala.
Spominjam se »drajtiranja« parketa in tudi biksanja. Drgnili smo ga, dokler ni sijal, da smo se lahko gledali v njem kot v ogledalu. Klečala sem na volnenem, dotrajanem puloverju, v vsaki roki sem imela krpo in potem sem, če mama ni ukazala drugače, vse dopoldne »glancala« tla v dnevni sobi, v hiši, kot smo ji rekli. »Bodi pridna (in poštena), da nekoč boš dobra žena!«
Ob ponedeljkih smo na roke prali in žulili perilo. Meni je bila dodeljena čast, da sem toliko časa drgnila robčke, dokler nisem z njih odstranila smrklja. Bilo je nagravžno opravilo, a da bi se drznila upirati? Niti v sanjah ne! Klečanje na polenu ali iti spat brez večerje sta bili še mili kazni.
Ko smo gradili hišo, sem pazila na sestro. Ure in ure sem jo vozila po prašni, makadamski poti sem in tja. Pa še nisem sedla v šolske klopi.
»Tako je prav, da otroku ne gredo po glavi traparije!« so govorili ljudje, ki sem jih srečevala.
Učenje in sedenje pri knjigah se ni nikoli štelo kot delo. Bolj kot zabava. Preganjanje dolgega časa. Da bi me doma kdaj zalotili s knjigo v roki? To bi bilo že višek lenarjenja. Tudi čisto običajen šolski dan je bil natrpan z različnimi obveznostmi: pospravljanjem, kuhanjem kosila, krmljenjem kokoši, zajcev. Ko je ata prišel s šihta, si je po kosilu za pol ure na divanu »poglihal« hrbet, potem pa je šel pomagat dedu pri kmečkih opravilih ali pa je zavil v delavnico, kjer je izdeloval strešno opeko. Nikoli ga nisem videla lenariti.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
