Ne mine dan, da se ne bi tudi čisto običajni državljani spraševali, pa kdo so tisti strici iz ozadja, ki nam iz dneva v dan bolj grenijo življenje in nam kradejo še tisto malo, kar je ostalo v denarnicah, da bi bolje in kvalitetneje živeli.
Omenjamo ta in ona imena, žal pa le redki pomislijo na tri osrednje in poglavitne like, ki nas držijo za vrat: Pohlep, Lakomnost in Požrešnost. S svojimi umazanimi lovkami segajo ne toliko po žepih kot po dušah malodane na vsakem koraku.
Delavci tarnajo, da z minimalno plačo ne morejo živeti, upokojenci dokazujejo, da jim tisto, kar dobijo, ne zadošča niti za kruh in sol. V državi je, čeprav se delovna mesta valjajo za vsakim grmovjem, okoli 60.000 brezposelnih. Tudi podatek, da pod pragom revščine živi kar 243 tisoč ljudi (podatki za leto 2019), je presenetljiv in tudi skrb vzbujajoč.
Komaj dva milijona nas je, kdo sploh ostane, da polni trgovske centre?
Ko potujem po Sloveniji, me tudi v največjem zakotju pozdravljajo ogromne škatlaste stavbe s parkirišči, na katerih je polno avtomobilov. Ob kateri koli uri dneva.
V moji navadi je, da grem po nakupih enkrat na teden, bogvarij vsak dan! Saj nisem milijonarka!
Pred dnevi sem po kakšnem letu in pol ponovno zapeljala z avtoceste v Logatcu. Šok! Na travniku, v neposredni bližini krožišča, so zrasle kar tri nove živilske trgovine! Mar so tisti dve, ki delujeta v središču kraja, zaprli?
Če ne bi bilo potrošnikov, potem bi trgovci zelo hitro spokali svoje kovčke in jo mahnili drugam. Tako kot se je zgodilo v Kranju. Se spomnite? Ob izvozu z avtoceste so pred leti zgradili velikansko trgovino, a ker ni bilo zadosti prometa z rožami, grabljami, samokolnicami in podobnim, so jo že čez nekaj mesecev – zaprli. Brez milosti.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
