Nobena skrivnost ni, da zelo rada brskam po tako imenovanih starih časih. Všeč so mi primerjave z današnjimi. Življenje je danes sicer veliko udobnejše, kot je bilo nekoč, a je hkrati tudi bolj votlo in prazno.
Nekoč smo bili, vsaj kar se zdrave živahnosti tiče, veliko bolj radoživi in živahni. Starši so bili navajeni ubogati oblast, a so kljub temu našli obilo časa, da so se družili, poveselili, tudi kaj spili.
Decembra je največkrat zapadlo veliko snega. Moški – tudi kakšna močnejša ženska je bila vmes – so vstali že malo po četrti uri in skupaj prekidali sneg do glavnih poti, da smo lahko šli otroci v šolo, oni pa na šiht. Zmeraj se je našel kdo, ki je za spodbudo vlekel na harmoniko, ženske so prinesle slivovko, čaj z rumom in kruh z zaseko, da je šlo delo lažje od rok. Sredi dopoldneva je največkrat prišel z ”vrha” ukaz, da morajo prostovoljci prelopatati tudi glavno cesto, da bo lahko v kraj pripeljal avtobus, ki je prevažal tudi pošto.
Tudi gostilne so bile zelo dobro obiskane. Tam je bilo kot na twiterju: od jutra do večera so se izmenjavali gostje, pili, polemizirali, debatirali o politiki in se včasih tudi sprli in stepli. V neki vasi so imeli zdravnika, ki so mu rekli dr. Zajec. Takšen vzdevek je dobil zato, ker je pritekel kot blisk, ko so ga poklicali po telefonu. Imel pa je hudo ženo, ki je raje vrtela jezik, kot bi kuhala, zato je bil strašno hvaležen, ko so mu gostje v zahvalo, ker je pokrpal rane, plačali golaž s polento ali vampe.
Vsaka gostilna je imela tudi balinišče. Med gledalci je bilo v navadi tudi fucanje – metanje kovanca v zrak.
Tudi sejmi so bili zelo priljubljeni. Na njih se je trlo ljudi. Na štantih se je prodajalo ”vse živo”: metrsko blago za obleke, delovne hlače, čevlje, milo, nabožen material, kmečko orodje, medene kruhke ter, seveda, živino.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
