Žal nisem ne Edvard Kadič ne Ksenija Benedetti, da bi imela strokovno znanje o poslovnem (in siceršnjem) bontonu v malem prstu. Moje razmišljanje vzemite kot razmišljanje neke čisto običajne državljanke, ki pa ji je vseeno mar.
Drznem si reči, da bi bila vesela, če bi ščepec bontona vključno z retoričnimi spretnostmi vtepali v glave vsaj osnovnošolcem. Žal ga ne. Zato pa je danes tako, kot je, saj stojijo za katedrom tudi osebe, ki bi iz znanja o lepem vedenju padle že na prvem izpitu. Mraz me strese ob misli na tisto golo rit, ki smo jo gledali na Prešercu.
Vsak človek, dober ali slab, ima izdelana določena pravila, ki oblikujejo njegov intimni bonton.
Malo za šalo, malo zares, začne se že pri solati; jo jemo z vilicami ali lahko tudi s prsti? V katerih primerih bi nadrli soseda kot psa? Bi si brez slabe vesti privoščili človeka, ki nam ni všeč? Kdaj in komu reči pizda, svinja, lopov, baraba? Ko smo besni, porinjeni ob zid? Koliko energije potrebujemo, da se raje ugriznemo za jezik?
Pravil obnašanja, ki največkrat obležijo v kakšnem zaprašenem predalu, je nič koliko. Z njimi se, vsaj teoretično, srečamo že v vrtcu, ni tako? A kaj, ko se zmeraj najdejo takšni, ki si domišljajo, da jih lahko kršijo.
Preden gremo v savno, na nudistično plažo, k spovedi, na letalo, na kosilo k stari mami, h ginekologu, v trgovino, knjižnico, v službo … moramo vsaj približno vedeti, kaj lahko na določenih mestih počnemo in česa ne smemo. Žal je izjem, nad katerimi je le ”modro nebo” vedno več, ne manj.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
