Ravnokar sva soprogo izvedela, da je umrl najin prijatelj in dobrotnik. Tudi dobrotnik Vipavske in Slovenskega roda.
Pred nekaj meseci, novembra, je dobil diagnozo raka. Vse nas je presenetilo, saj ni imel še niti Kristusovih let. Hotela vsa ga obiskati, pa zaradi obveznosti ni uspelo. In sva odlašala in prelagala. Potem pa je postalo prepozno, saj v bolnišnico niso spuščali obiskov.
Zdaj, ko je nad nami in ga nič več ne boli, mu lahko povem, da mi je žal. Včasih je treba tudi nujne stvari preložiti.
Zdaj, ko vse ve in razume, se mu lahko zahvalim za vse, kar je naredil za našo družino, pa tudi za naš narod in družbo. Tudi za to, da me je na pragu Abrahama marsikaj naučil.
Stari so rekli, da Bog vzame k sebi včasih tudi jako mlade in nadarjene, ker so mu tako pri srcu. Pa saj nimam smisla spraševati se, zakaj. On, ki nas je ustvaril to ve, mi pač ne. Bomo pa tudi to izvedeli.
Hvala ti, dragi prijatelj, za vso prijaznost, ki so jo izžareval okoli sebe! Za zgled pogumnega človeka, delavca in ustvarjalca.
Na svidenje do naslednjega srečanja, ki bo tam gori nad zvezdami! Tam si bomo povedali vse.
