Se moram Igorju Kršinarju prav javno zahvaliti, saj take na daleč vidne laži, kot jih je objavil nedavno o Domovini, opozarjajo bralstvo, da obstaja demokratični tednik tudi po propadu Maga in tudi po rdeči levitvi Reporterja.
Vse, kar sem doslej napisal, podpišem še enkrat. Kaj pa ti, IgorKrsinar?
Kdor bo pogledal stare številke Maga in Reporterja, bo videl, kako je bil Kršinar enkrat navijač ene stranke, drugič druge. Enkrat SKD, drugič NSi, tretjič SLS, največ časa pa SDS (se spomnite, ko so imeli tudi po dva intervjuja z JJ v istem letu?).
Zdaj je ponovno zamenjal stran, tokrat smetarsko, politično pa bomo še videli, za koga bo na koncu dvignil vse svoje zastave. Za Goloba ali Fajonko, oziroma po nareku.
Vesel sem, da sem vedno imel svoje mnenje, da pa nisem nikoli pisal po nareku, čeprav so me zato cenzurirali in prekinili kariero. Ni me sram nobenega članka, saj stojim za vsem še danes, tako kot pred 5, 10 ali 20 leti.
Takega preganajnja ekipa na Reporterju ni nikoli doživela, saj je po propadu Maga ogromno ljudi iz solidarnosti naročilo Reporter. Finančno jim je pomagala tudi politika, ne pozabit. In to ne leva, ki jih zdaj tako hvali. Njim ni bilo treba zatiskati pasu pri plačah in ne svojega denarja vlagati v svoj tednik. Nam pač. Oni so dobili od politike denar, mi pa od podjetnika kredit, ki smo ga že precej tudi odplačali.
Sam sem po prvem izidu Reporterja naročil dva izvoda. Da jih podprem. Tudi ko so nekoč v tedniku zapisali, da sem pod vplivom udbomafije, revije nisem odjavil. Še danes mi ni žal, saj takrat niso pisali po nareku, ampak po svoje. Danes, žal, ni več tako.
In zato bo Igor pa še kdo drugi z Reporterja, ko se bova srečala, umaknil pogled. Meni pa ne bo nikoli nerodno komerkoli od njih kadarkoli pogledati naravnost v oči.
