Zahodna misel in sodobnost sta vzpostavili in razvili pojmovanju »ega-jaz« kot bistvene referenčne točke, torej središče ali merilo vsega je človek: poti, ki vodi k ponovnemu vrednotenju subjektivnosti. Ponovno vrednotenje subjekta načelom nikakor ni negativno, če vstopi v ploden dialog z drugim. Če ta pogoj manjka, če vsaka druga prisotnost velja za oviro za samouresničitev, imamo za posledico »ego«, ki je osredotočen nase in je sposoben ustvariti samo samozadostno misel. Žal kultura Zahoda napreduje po poteh, ki imajo na obzorju vizijo posameznika kot »popka sveta« in ki ne temelji na biti, temveč na imeti. Samo pomislite na ruskega “carja”, ki je v zadnjih dneh, da bi nahranil svojo žejo po oblasti, postal neusmiljen: krut pokol moških, žensk in otrok in uničevanje vsega, kar mimogrede ali pa namenoma zrušijo njegove rakete. Ego na koncu postane imperialističen, nadrejen, aroganten, niso važne žrtve, važen sem jaz in samo jaz.
Branja te cvetne nedelje nam ponujajo korenito drugačno vizijo (videnje, razumljeno kot upanje). Če beremo Pasijon po Luku, ne da bi se pustili vpeti v čustveno interpretacijo, ampak poskušali ponotranjiti čustva, ki jih je Jezus živel skozi vse življenje, jih strniti v dramatični dogodek strasti in smrti, opazimo, da je Učitelj odstavljen – za vedno so se mu odrekli – z aroganco ega, da ne bi postal rešitelj vseh (vendar zares vseh, vključno z našim bratom Judom po skupni veri v enega Boga in trmastim »tatom- Judežem«, ki zavrača kesanje in se raje obesi). A v današnjih branjih najdemo celo teoretizacijo te poti. Pavel v enem od prvih velikih teoloških besedil (ki pa naj bi ga spremljalo antropološko branje) skupnosti v Filipih piše, kar je zelo pomembno tudi zaradi možnih implikacij na temo para in družine, če hočete.
Takole pravi:
»To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.
Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno bitij
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.” (Flp 2,5-11).
Jezus ni le vzor, ki bi ga moral posnemati vsak kristjan (in končno vsak človek). Trud, ki ga moramo predvsem vložiti – kot posamezniki, kot par, kot družina – je ponotranjiti (imeti, čutiti v sebi) enaka čustva kot on. In kakšna so ta čustva, občutki? Poglejte – kljub temu, da je On božanske narave (torej, kljub temu, da je v stanju Boga, kljub temu, da je Bog), je svojo bit Boga smatral za dar in ne kot privilegij, ljubosumni zaklad (a bolj pravilno bi bilo reči ” rop”, kot so vsi privilegiji) in zato, kot pravi grško besedilo, je »heautòn ekénosen«, izničil, slekel, bi rekli, in se prikrajšal, se “izpraznil” tega, da je enak Bogu, lahko bi rekli tudi, da se s tem poveže z izhodiščno premiso, “odložil je svoj »ego«, prevzel stanje hlapca in je zato v tem smislu prepoznan kot pravi človek, kot služabnik vseh (ne suženj, služabnik zemeljskega gospodarja, ki ga izkorišča), ampak kot hlapec, tisti, ki se daje na razpolago drugim. Prvi pogoj za vsakega moškega in vsako žensko je služenje; ‘človeški bitje je »božji služabnik« in – v filozofskem in posvetnem smislu – »služabnik« človeštva: a če pogledamo natančneje, oboje sovpada, saj je v evangeliju ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ljubezen do Boga. Jaz je samo aroganten, on pa se je “utelesil”, se pravi, postal je “človek” in “služabnik”, ravno s ponižno poslušnostjo do smrti in celo (“in” , v besedilu, ki smo ga prebrali, vendar v latinščini “autem”) do smrti na križu, ki zagotovo ni smrt, ki se spodobi človeku, ampak je smrt sužnja, razbojnika, kot sta druga dva razbojnika na križu.
Obstaja pa še ena pomembna posledica: če je “idealno” stanje moškega in ženske stanje “služabnikov” in če je za stanje “služabnika” značilen pogoj “meje” (meje moči, celo »kultura«,kot nezmožnost dostopa do želenih dobrin, krhkost …), razumemo, kako je napetost do Absolutnega nedosegljiva razen z zavedanjem in sprejemanjem te meje. Kot da bi želeli reči: le če smo drug drugemu »služabniki«, le v sprejetem in nenehno zasledovanem stanju služenja, bomo lahko dojeli Absolutno, se nagnili k njemu iz lastnega stanja bitij.
Obstajajo zakonski pari in družine, ki so morda malce “zatrpani”, morda “zunaj” norme, v katerih pa se Absolut pojavlja, ker so njihovi člani, morda z veliko težavo, sposobni ali vsaj poskušajo posnemati (ne vedno in se nujno zavedajo stanja) Jezusa – živeti ta pogoj medsebojnega služenja, kot zmorejo in seveda vedo, a vedno si zaupajo in tako postopoma odkrivajo preobilje daru. Krščanska skupnost teh parov in teh družin ne more marginalizirati in se zapreti v nekakšen duhovni protekcionizem, ampak mora biti med njimi, jih vključiti, odkriti bogastvo, ki ga imajo. Velikokrat se zavemo, da nimamo besed za dialog z njimi, in takrat lahko – kot je rekel kardinal Martini – »posredujemo«, ali če hočete, hodimo po sredini, kar pomeni, da začnemo s skupnim življenjem. Z njimi se naučijo ceniti drug drugega, še preden začne eksplicitni dialog. Če križ nosimo skupaj, postane napor manj težak.
To je perspektiva, ki jo je napovedal Izaija: “Gospod Bog mi je odprl uho in nisem se uprl, nisem se umaknil, svoje hrbet sem nudil tem, ki so me bili …” (Iz 50,5). Zato se pod nobenim pogojem ne prepustimo samoodreševanju, tako kot je Jezus, ki je dal svoj hrbet tistim, ki so ga bičali, svoje lice tistim, ki so mu pulili brado, ne odstranimo obraza pred žalitvami in pljuvanjem (prim. Iz 50,6). Tako kot Simon iz Cirene (prim. Lk 23,26), vsak učenec nosi križ Učitelja. Križ ni le v središču branj te cvetne nedelje, je v središču našega celotnega življenja in zgodovine. Kot simbol je zato na daritvenem oltarju vedno križ. Pravzaprav, šele iz nje (iz te nedelje) lahko za nazaj preberemo in pripovedujemo Jezusovo zgodbo, ki jo pogosto banaliziramo. Kristusov križ ni kakršen koli križ marveč križi ki ovirajo našo pot na križišču naših življenskih ulic, v bolnišnicah za gobavce v Afriki, v favelah Brazilije, pod bombami, ki jih je odvrgel imperializem vseh barv, v Kijevu, in drugih mestih, ki jih uničuje dežurni morilec, ki mu niso svete niti bolnišnice in sirotišnice, v krajih, kjer so obešeni in pozabljeni moški in ženske vseh ver, vseh ras, vseh starosti, v hišah, kjer živijo pari v krizi, kot »nepravilni«, na koruzi kot jih radi definiramo, v vseh mogočih stiskah … so ne samo križi, ampak trdo dejstvo človeka v trpljenju. Zaradi tega križa nikoli ne bi smeli razstavljati, nikoli ga ne bi smeli spremeniti v predmet škandala, kot so tisti na ščitih Konstantinovih vojakov ali ščiti iz zlata in posuti z dragimi kamni, ki jih nosijo številni cerkveni predstojniki ali bogate ekshibicionistične dame, ki se kitijo z dragulji, v glavi pa jim raste pajčevina. Križ je resna zadeva. To je najresnejši primer v življenju. Kajti na njej je imel Kristus pogum, da je zavpil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Daleč si od mojega zveličanja “: to so besede mojega objokovanja” (Ps 22 in 23).
Križ je resna zadeva. Zdi se, da se tisti križ, katerega mračna senca se neizmerno razteza, ko tema noči prevladuje nad svetlobo dneva, se zdaj zdi, da se razdeli na milijone in milijone drugih križev, na katerih se še naprej izvajajo zlobni zločini zgodovine. Pod temi križi so bogati in močni, Putinovi in drugi trgovci z orožjem in besedami, pa tudi vsi, ki pri obrambi vztrajamo v svojih privilegijih, ki se pravzaprav odrekajo odrešitvi, ki sta jo prinesla revež in hlapec. .., ki ovržejo prerokbo, ki so jo vzklikali nemočni, še naprej ceframo uboge Kristusove obleke, ki kljub temu ne preneha dvomiti o naši slabi vesti. Toda na vse se navadiš: in sama ideja smrti se razvodeni z vedno novo močjo naše že tako močne obrambe. Tudi vpletena moč pričevanja ubogega in ponižnega Kristusa je vržena nazaj v temne kote naše trenutne čustvenosti, ko smo si opomogli od znanstvene nevtralnosti sociološkega podatka. Statistika … Kaj nam koristi, če ne pozabimo – odstranitev – da je za vsako smrtjo ime in obraz, da je za vsakim trpljenjem – posameznika ali ljudstva – Kristusov obraz iznakažen trpeči služabnik?
Vsekakor ni naključje, da nas Cerkev na to pripravi, ko danes praznujemo za oljčnimi vejicami v rokah, ki je znamenja miru, praznik ko prepevamo Hozana Sinu Davidovemu in da podoživimo Jezusov zmagoslavni vstop v Jeruzalem. Zmagoslavno, kajti zmagoslavje je nasprotje zakona križa, v katerem se srečata ponižnost in zvestoba. Zato bi morali brati veličastne in dramatične strani Pasijona po Luku, pri čemer kot Kristus predpostavljamo stanje izkoriščanih, marginaliziranih, vseh, ki jim je onemogočen ne le vstop v državo, ampak tudi sam položaj človeškega bitja.. Doživeti bi morali stanje duha ženske, ki se je spremenila v pogajalski omot, ali tiste, ki se dramatično odloči za splav; očeta, ki mu zavrnejo delo in kruh; brezdomcev, ki obupno iščejo napušč ali kakšno kartonasko škatlo za prenočevanje. To je ogromna množica: ta ogromna množica je tista, ki spremlja Jezusa, ko se pridno vzpenja v Jeruzalem.
Jeruzalem (ירושלים), mesto miru. To v prevodu pomeni ta beseda. Neretorična figura Cerkve, kot novega Jeruzalama. Ali bo naša Cerkev sposobna sprejeti ta krik bolečine in smrti? Ali bo lahko v vsakodnevni praksi zvesta evangeliju osvoboditve in želji po pravičnosti ubogih? Verjamemo, da je to delček zaveze, ki nam vsem prinaša nesentimentalno branje Kristusovega trpljenja. Zaveza, da ne bomo utišali krika zatiranih, znotraj in zunaj nas. Ker Jezusova beseda ni naslovljena na tedanje farizeje, ampak na vsakega izmed nas: »Povem vam, če bodo ti molčali, bodo vpili kamni« (Lk 19,40). Beseda, ki jo beremo je tukaj in zdaj, je drama, ki se dogaja tukaj in v nas. Sicer je to samo nek roman napisan pred tisočletji, nezanimiv in zapečaten s sedmerimi pečati. Zanimiva pravljica.
