Velikonočno oznanilo se začne s hitrostno dirko.
Marija Magdalena steče k Simonu in drugemu učencu, ki potem skupaj tečeta do groba.
Zakaj vsi tečejo na velikonočno jutro? Kajti vse v zvezi z Jezusom si zasluži naval ljubezni. Skratka, velika noč vabi k prebujanju, k teku, velika noč je skorajda »športni dan za kristjana«! Vabi nas, da svojo vero prebudimo iz lenobe.
Če bi vas vprašal: “Kaj je vstajenje?”, sem prepričan, da bi mi marsikdo od vas odgovoril: “Mrtev človek, ki potem oživi”. Ni res! V evangelijih vstajenje ni to.
Vstajenje govori o živih! To pomeni, da nam Bog daje tako visoko kakovost življenja, da lahko premagamo smrt. Večno življenje ni nagrada, ki jo bodo imeli tisti, ki so se dobro obnašali, in delali žrtvice za Jezusa, ( to je bolj vabilo za malčke) ampak je bistveni »način življenja« že v sedanjosti. Sveti Pavel bo rekel: »Ne živim več jaz, v meni živi Kristus«.
Vstajenje zadeva žive in hvalabogu, kajti če bi zadevalo le mrtve, kaj bomo s tem praznikom? Jaz sem tisti, ki moram znova vstati, zdaj, živ.
Če smo tukaj, je to zato, ker se je vse začelo s to nedeljsko dirko. Od groba do dvorane zadnje večerje.
To je pot Marije iz Magdale, ki teče v Gornjo sobo, ker mora k učencem. Mora povedati, kaj je videla. Še vedno ne ve, da bo njena napoved za vedno spremenila tok zgodovine.
In potem od tam ponovno teče iz zgornje sobe do groba. Predstavljajmo si Petra in Janeza, ki tečeta pod težo strahu, razočaranja, kesanja. Konec koncev, zadnjič, ko so bili z Gospodom, ni šlo prav dobro. Kaj pa bo sedaj…še eno razočaranje?
Nekaj dni prej je Peter predrzno rekel, da bo dal svoje življenje za Gospoda, vendar je bilo vprašanje preprostega služabnika dovolj, da se je vrnil k milejšemu nasvetu. Trikrat je moral priznati, da Učitelja ne pozna, in morda je povedal resnico. Še vedno ga ni poznal.
Skupaj s Petrom teče Janez, ljubljeni učenec, učenec, ki je pri zadnji večerji sklonil glavo k Gospodovemu srcu.
Janez (mlajši možakar!) pride pred Petrom, ki je bolj sopihal za Janezom, a ga (zanimivo) najprej spusti noter, se ve, Petra je Jezus imenoval Skala.
Velikonočno jutro nam daje lepo podobo Cerkve: mi smo tisti, ki znamo pričakovati, saj imamo različne ritme. Vera v Vstalega je izkušnja, ki se izpopolnjuje skupaj, nikoli sama. To je dirka, kjer nekdo pride prvi, vendar ima potrpljenje počakati tudi na drugega.
Srce (Janez) vedno pride pred oblast (Peter), vendar jo zna spoštovati, počakati nanjo.
Janez je šel noter in videl tam položena oblačila in veroval. Janez ima inteligenco srca. Srednjeveški pregovor pravi: “Modri hodijo, pravični tečejo, samo zaljubljenci letijo”,
Tudi Peter, ki je vstopil prej, je videl, a ni verjel.
Janez pa verjame, ker znamenja govorijo samo srcu, ki jih zna brati.
Janez je ljubljeni učenec ravno zato, ker je dal prednost ljubezni in ne izračunom.
Vera ni očitna. Križ, bolečina je. Vstajenje je stvar vere.
Marko celo konča svoj evangelij, ne da bi pripovedoval o prikazovanjih.
Vera, to namreč ni sklepanje, izhaja iz odprtih oči realnosti, ki je pred tabo.
Vera je ugotovitev realnosti, ki leži pred tabo in ki jo lahko spozna le pozorno oko opazovalca.
Verjeti… ni potrebe po neizpodbitnem znamenju. Je le matematika ljubezni, integral ljubezni. Samo poglejte, kaj imamo pred očmi, ki so očitno tam po naključju.
Verjeti ne pomeni razumeti vsega, ampak verjeti, da je v vsem, tudi v tistem, kar ni razumljeno, smisel.
Imeti vero pomeni zaupati, da za vsemi stvarmi stoji smisel, zlasti v tistih, ki so nerazumljive našemu umu, našemu srcu in naši bolečini.
Jezus ni razložil bolečine, ni razložil križa, vstal je!
Jezus je imel raje dejstvo kot prefinjeno razmišljanje, ker verjamemo v dejstva, ki jih bomo nekega dne morda lahko tudi sami povedali.
Prvi znak velike noči je odsotno telo, prazen grob. V zgodovini človeštva v evidenci umorjenih manjka truplo. Grob je prazen.
Prepričan sem, da se je v mnogih pojavilo to vprašanje: Zakaj je Kristus vstal? Bog ga je dvignil tako, da je bilo jasno, da je ljubezen močnejša od smrti, da življenja, kot je Jezus iz Nazareta, ni mogoče izgubiti. Življenje, ki se igra na ljubezni, ne more poznati smrti, ker, kot pravi pesem pesmi, “Ljubezen je močna kot smrt”, celo močnejša od smrti. Pravi sovražnik smrti je ljubezen!
Ni slučajno, da so na velikonočno jutro tisti, ki so izkusili Jezusovo ljubezen, šli k grobu: žene, Magdalena, ljubljena učenka. Oni, ki so se počutili ljubljene, bodo prvi razumeli, da ljubezen premaga smrt.
In zdaj? Zdaj bomo imeli petdeset dni, da povečamo svojo vero.
Post traja štirideset dni, velikonočni čas pa petdeset. Kako lepa simbolika.
O ja … učenci bodo težko verjeli v vstajenje, tako kot mi, ker mi rabimo dokaz, nekaj otipljivega.
Navsezadnje je enostavno čutiti bližino razpela, čutiti blizu osebo, ki trpi, saj je vsak od nas doživel trpljenje, smrt osebe, s katero je stkal kos življenja.
Lažje je spremljati Jezusa na poti bolečine kot na poti veselja, kajti veselje, sreča je izbira! Trpimo bolečino, jo sprejemamo. Po drugi strani pa je veselje povezano z voljo. Mnogi kristjani tako ljubijo svojo bolečino, tako radi trpijo, da se ne zavedajo, da je Jezus vstal. Ni potrebno bičanje našega telesa, Jezus je bil bičan za nas vse enkrat za vselej.
Zato bodite pogumni, prijatelji, Gospod je vstal! To je velika napoved!
Smo učenci živega Boga in kako lepo bi bilo, če bi to veselje (vsaj malo …) res napolnilo naše liturgije, naša srečanja. Gospod je vstal za vse! Iz cerkva moramo odhajati »pijani« od veselja, kot so nekoč kritizirali prve kristjane, da se obnašajo kot malo zakajeni. Zato ker smo doživeli na sebi Jezusovo ljubezen.
Vstal je za tiste, ki se počutijo zapuščene od vseh, za tiste, ki svojega življenja ne morejo vzeti nazaj v svoje roke, za tiste, ki že leta skrbijo za svojega bolnega otroka.
Vstal je za tiste, ki so po mesecih oklevanja sprejeli pomembno odločitev, za tiste, ki veliko noč preživijo stran od družine in za tiste, ki nimajo več družine.
Vstal je za tiste, ki Boga nikoli ne iščejo in je danes tu pred njim, ker ne ve, da je Jezus živ in ga ne bo nikoli pozabil.
Gospod je vstal ravno zato, da bi nam povedal, da pred tistimi, ki se odločijo »ljubiti«, ni smrti, ki drži, ni groba, ki bi se zapiral, ni balvana, ki se ne bi odkotalil od srca.
Kakšno sporočilo za veliko noč? Vsi smo tukaj na zemlji, da počnemo stvari, ki si zaslužijo, da ne umremo. Vse, kar bomo živeli v ljubezni, ne bo izgubljeno.
Zato vesela velika noč vam vsem. Kristus je vstal in vstali bomo tudi mi.
