Priznam, da sem že od malih nog pogosto »obiskoval Boga« in njegove skrivnosti, vse mi je bilo nekako skrivnostno a hkrati tako blizu in domače: od svoje družine sem podedoval, ko sem odkrival poglede navzgor in navzdol. »Dedovati« je kot vemo glagol prejemanja: od drugih, k meni. Prav tako je ta glagol hkrati zavezujoč: dediščino si je treba ponovno pridobiti, da postane naša.
Nasprotno, lahko pa bi kljub tej »dediščini« živeli takorekoč ločeno pod isto streho. Pri Nebšekemu Očetu je nevarnost »nedokončanih poslov«. Značilno je za neizrekljivo: potem ko ste ga neštetokrat obiskali v domači cerkvi ali na romanjih, ga lahko strastno vzljubite ali pa se pri tem dolgočasite že ob sami misli, da ga boste morali znova srečati, izpovedati, pričevati. Ne glede na obliko, v kateri je oznanjena: narejena iz mesa, žalitev, vere, ekstaze ali kaosa. Nič se ne spremeni: »Mavrice, ki traja četrt ure, se ne gleda več« je zapisal W. Goethe. Kdo med molitvijo Oče naš ni nikoli začutil navade »recitiranja« v srcu? Igranje je kot vemo stvar privlačnosti, a to še ni molitev: to je, da se pustimo ustekleničiti v neko formo. Po drugi strani pa moliti pomeni pustiti se »ugrabiti« Bogu za njegove namene: »Zgodi se tvoja volja« – rečemo, prosimo nekaj konkretnega in potem prepustimo to Božji volji. Z zaprtimi očmi, skoraj brez razmišljanja o tem. Razmišljanje o tem je noro: božja volja je izraz, ki lahko človeka pokoplje, ga zasužnji, postane opij za ljudstvo – bi rekel menda Marx ali pa kakšen Lunik. In poleg vsega še nekakšna krščanske pasivnosti: ne tega, kar bo moral človek narediti za Boga, ampak kaj bo Bog naredil zame, za svojega sina, ali bolje posinovljenca.
Razstaviti
Navajanje na lepoto, od vseh »bogokletnosti«, je potrjevanje, da ljudje ne moremo iz svoje kože. Zelo mi je všeč glagol “razstaviti”: to je glagol delavnice, popravila, vzdrževanja, servisiranja. To je glagol, ki smo ga podedovali od svojih očetov, ki so morali doma popravljati kmetijske stroje, če se je le dalo, tako po domače. Pa sem zato poskušal razstaviti tudi molitev »Oče naš«. Pred seboj imam besede: »Kje je tvoj oče? Kako lepo ime nosiš! Tip je postavil svoje kraljestvo in potrebno je veliko dobre volje. Si šel po kruh? Polni smo dolgov in dolžnosti. Ali me želiš spraviti v skušnjavo? Zakaj si me tako močno želiš?” Dodal sem še človeka: oče, ime, kraljestvo, voljo. Več kruha, dolgov, skušnjav, zla. Odkril sem se jih v Očenašu: prazniku delovnih dni, najnujnejših potreb, bistvenega, ki ostane, ko sem postrgal odvečni del. Ko smo ga razstavili, je abstraktno izginilo, pojavilo se je konkretno: Bog-tukaj, delavniki, prazniki. Čigava vrednost je to – “Zakaj moliti k njemu?” – ali je bila edina možna: dati nov okus vsakdanu in prebuditi človeka molitve. Edini, ki mi pove, čigav otrok sem, kaj potrebujem, kaj je cilj mojega potepanja: »Ne morem ga zrecitirati naenkrat, osredotočiti polnost pozornosti na vsako besedo, brez spremembe, morda neskončno majhne, a resnične ki se proizvaja v duši” je zapisala S. Weil.
V besedah zaznam prisotnost pomanjkanja: “Pogrešam te, moj Bog!” Odlomek »Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1) je kratek: najbolj očitne resnice je najtežje razkriti. To je skrivnost Kristusovega veselja: njegova drznost je skriti temeljno v navidezno banalnem.
Potem pa se na dano vprašanje zgodi, da Bog vsake toliko odgovori.
V poeziji, nikoli v prozi: «Pater noster, Oče naš, »Πάτερ ἁγιασθήτω τὸ ὄνομά σου« – Oče posvečeno bodi tvoje ime (Lk 11) (…) Amen».
On je Človek, ki si drzne
On je Človek, ki si drzne. Na svet je prišel v prostoru, širokem kot orehova lupina: »Položil ga je v jasli« (Lk 2,7). Iz tega zornega kota, ki je smrdelo po smeteh in umazanih pastirjih, najnižje točke v celotnem Betlehemu, je brez besede izjavil, da je kralj vesolja. Po »Očetovski krvi« bi se lahko pohvalil z razkošjem gledanja na svet zviška. A odločil se je, da bo nasproten temu pogledu: mnogi so bolj sposobni gledati na svet s helikopterja. Preveč božanstev, ki so se do tedaj obnašala tako: morda so ženske razvajene za preveč čaščenja, z izmišljenim pogledom, bolj z okisanimi besedami.
Odločil se je, ne da bi bil k temu primoran, da ne bo zaigral dragocenega pompoznega prihoda, čeprav je vedel, da je najbolj Pričakovani-Najdragocenejši: “Svoje enakosti z Bogom ni imel za ljubosumni zaklad.” Očetov sin, se je odločil odpreti vrata svoje hiše, ne da bi bil Oče-Sin na način tukaj spodaj: Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,6-8) .
Naj se torej vsi ponašamo z razkošjem, da svojega očeta imenujejo Oče: »Oče naš, ki pripada vsem«.
V Betlehemu pa so si zamislili še enega: Bog-Odrešenik se ne bi mogel prikazati kot cunja berača brez vode ali elektrike in mobilnega telefona. Za prevelik ponos tistih, ki so ga pričakovali, so ga zamenjali z enim izmed številnih šarlatanov, mu niso namenili niti minimalne pozornosti. Izobčen je vzel ponujeno »žogo«, da bi obrnil naseljen svet na glavo: dvignil je preproge, odstranil stare tapete, odhitel v betlehemsko klet in začel brskati po ostankih tistega, kar je človek zavrgel. Znašel se je v idealnih razmerah, da je presenetil človeštvo, da bi pokazal obličje Boga, ki je bil dolgo pričakovan. Vmes je postavil šotor na zemlji: “Zasedi jasli in napolni svet s seboj” (F. Sheen).
V Betlehemu se je dotaknil tal, položil noge na tla: da ne bi nihče mogel reči, da je Bog tri metre nad nebom. Naj vsi vidijo, iz česa je narejen Bog-otrok: »testenine«, ki so bile mešanica zgodb, križišče krvi, stičišče prihodov in ciljev. »Napovedal« se je ponoči, ker je bil prepričan v svoje poslanstvo: ker je bil luč, je ponoči luč dvakrat več vredna in je vredna zlata. V bližini Betlehema so bili preveč zaposleni, da bi razumeli, da je noč, ko je prišel, naredil za svojo osebno vizitko: nobena noč po tisti noči nesporazuma in izdaje ne bi bila tako temna, da bi preprečila Božjo osvetlitev. In potem je bila to vojna napoved Luciferju, malim netopirjem in vladarčkom noči: ker noben netopir ne mara svetlobe, se je zato odločil, da jih bo izzval na njihovem domu. Ponoči: osvetliti noč do polnosti, brez elektrike, čisto zastonj.
Tako se je rodil Bog-Otrok: polglasno, na prstih, s trebuhom do tal. Dva zaljubljenca, ki ju Bog vodi na rob krize identitete, sta polglasno sporočila novico o prihodu: mizar in njegova mlada ženska iz Nazareta. V kratkem utripu dveh “tukaj sem” , še danes skrivnostni, so ustanovili prvo krščansko družino. Za vse ostalo si dajte čas. Jožef se bo pohvalil z najvišjo častjo, ki je ne premore noben moški na tem svetu: on bo edini, ki bo lahko rekel, ne da bi vzbudil najmanjši sum pretiravanja, da je imel Boga kot donatorja. Da je nanj prenesel najbolj zapleten poklic od spodaj navzgor, poklic biti pravi moški. Marija, ki je tako skromna, da sedi na tleh na srečanjih s svojimi nazarenskimi prijatelji, se bo hvalila, ne da bi to nikoli pretehtala, s privilegijem, da ima celo luno kot podnožje svojih nog. Kakšna neverjetna čast človeku.
Pa oba v hlevski dnevni sobi držita Boga v naročju.
Božajo ga, lahko ga poljubijo, objamejo, crkljajo. Kako preprosta »obrtna« ljubezen, domača svetloba v siju ognja in zvezd na nebu.
Rodil se je zmeden med najbolj zadnjimi ljudmi tistega okolja. On, ki bo jutri zmedel visoko izobražene ljudi: »Šele takrat, ko smo majhni, odkrijemo nekaj velikega« (F. Sheen). Zunaj hleva v Betlehemu nobena reklama na jumbo plakatih ne oznanja njegovega rojstva: v znamenju je samo zvezda. Zvezda, ki je napoved prihodov, znamenje odhodov, otrplih čutov. Gre pa za neviden napis – »Zelo te pogrešam« – pritrjen na nebesni svod. Preveč jih je do tiste noči razlagalo to pomanjkanje: Bog ni pomislil na noben drug način, da bi človeku rekel: »Pogrešam te«, razen da bi se znašel pred tvojo hišo. Iz oči v oči, da se mu prikloniš.
Daje svojega Sina. Da se lahko damo Očetu.
“Oče naš, ki si…”. Najvišji indeks norosti v krščanski zgodovini ostane na duhovnikovih ustnicah, takoj po posvečenju. »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8). Tukaj sem Gospod. Z največjim tveganjem, ki je bilo kdaj podpisano: “Pokorni Odrešenikovi besedi in izurjeni v njegovem božanskem nauku, si upamo reči.” »Drzniti si« je glagol poguma, drzni manever, deklariran izračun tveganja. Zavestna možnost ne-vrnitve: “Upal si je oditi v slabem vremenu”, pravimo. Kar zadeva akcijo, namiguje na nore možnosti: “Poskušal je nemogoče, upal si je dati vse.”
Zgodovina nas uči: če želite imeti stvari, ki jih nikoli niste imeli, morate narediti stvari, ki še niso bile narejene. «Ja, na robu brezna sem razumel najpomembnejše« – je Zorba mijavkal» »Ah, ja? In kaj si razumel?« – je vprašal človek. »Samo tisti, ki si upajo leteti« – je mijavkal Zorba (L. Sepulveda).
In moli le tisti, ki si to upa. Zato »Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1).
