Človek ne more živeti, kot da Bog ne obstaja. Tudi tisti, ki trdi, da je ateist v bistvu zanika nekaj kar je, česar ni ne moremo zanikat. Človek, ki verjame, da je v tej iluziji našel lastno svobodo in osebni uspeh, se odpre najbolj vročim zablodam. Gradi življenje, morda polno veseljačenja, vsekakor pa brez pravega veselja. Bog je namreč vir tolažbe v nas. Zaznavanje njegove prisotnosti je vir odrešenja. Vsak drug beg v začasno zadovoljstvo ni nič drugega kot pričakovanje razočaranja, ki neizogibno vodi v obup nesmiselnega življenja. To je svet absurda.
Bogataš
Ko nam Jezus pripoveduje zgodbo o bogatašu, oblečenem v vse blagovne znamke in potopljenem samo v razkošne bankete, je pričakovanje podobe človeka, ki pozabi na Boga in misli samo na svoje razuzdano življenje. Tako je nagnjen k uživanju praznega in nesmiselnega obstoja, da on, človek brez imena, pripoved ga imenuje samo »bogataš«, ne opazi ubogega Lazarja (revež ima ime), ki je pred njegovimi vrati obložen z vsemi slastnimi jedmi, a do njih ne more. Bogataš, ki se umakne izključno zaradi bolečega, četudi navidezno prijetnega svojega življenja brez pomena, ne opazi ubogega Lazarja. Samo psi mu ližejo rane. Radi bi rekli: »Človeška zgodovina je vedno takšna: kdor je bogat, je vedno bogatejši, kdor je reven, je vedno revnejši«. Žal smo mi največkrat samo vljudni in reveže samo pomilujemo, ampak »Vljudnost je samo organizirana brezbrižnost« (P. Valery)
Božji računi pa so drugačni
Opozoriti je treba, da Jezus ne da svojega imena bogatemu sebičnemu človeku: tega človeka definira samo to, kar ima; pohlepno si kopiči dobrine, morda se slepi, da se na ta način brani strahu pred smrtjo, kot da bi marsikaj lahko preprečilo dogodek, ki ga čaka na koncu njegovega obstoja. Kdor živi zase nima imena; je nič, ker je svoje srce zaprl pred božjo ljubeznijo. Zato Jezus nadaljuje, da ta človek, zaslepljen od svojega malikovalskega hrepenenja, ne opazi »ubogega človeka po imenu Lazar, ki je bil pred njegovimi vrati, pokrit z ranami, željan, da bi se nahranil vsaj s tem, kar mu je padlo z mize«. Kristus je dal beraču ime Lazar, kar pomeni: “Bog pomaga”. Da, ta človek ima ime, ker trpi, trpi krivice. Lazar je človek, ki ga je obiskal križ, človek, ki očitno nič ne šteje in ga teptajo, človek, ki ga vsi zavračajo, in nihče mu ne zavida.
Jezus nadaljuje: »Nekega dne je ubogi mož umrl in so ga angeli odnesli poleg Abrahama. Tudi bogataš je umrl in je bil »pokopan.” Temu preobratu zemeljske sreče sledi dialog med bogatašem in Abrahamom. Sredi muk se prvi obrne k očaku Abrahamu in ga prosi: »Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da namoči konico svojega prsta v vodo in mi zmoči jezik, ker strašno trpim v tem plamenu«. Toda zasliši Abrahamov odgovor: »Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.«
Sedanjost moramo živeti kot božji danes
S temi besedami nas Jezus ne želi prestrašiti ali opisati »peklenskih bolečin«, kot običajno mislimo, temveč nas le spomni, da je v življenju lahko marsikaj »prepozno«: sedanjost moramo živeti kot božji danes, zavedajoč se da bo Božja sodba ob koncu časov, v kateri nas bo Vsemogočni poklical na odgovor za naše vedenje in »vsakemu povrnil po njegovih delih« (prim. Ps 62,13; Rim 2,6; Raz 2 , 23) .
Toda bogataš vztraja in roti Abrahama, naj pošlje Lazarja, da posvari njegove brate, naj spremenijo svoja življenja, in jih “strogo” opominja, kaj jih čaka po smrti. Prepričan je, da “če bo kdo od mrtvih šel k njim, se bo spreobrnil”. Toda sliši se odgovor: »Imajo Mojzesa in preroke; poslušajte njih … Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo prepričali, tudi če kdo vstane od mrtvih. To pomeni, da vera ne temelji na čudežih ali izjemnih dogodkih, ampak na poslušanju Božje besede (prim. Rim 10,17) ki jo vsebuje Sveto pismo Stare in Nove zaveze.
Ta prilika nas uči, da bo sedanji položaj krivice in slepega zanemarjanja revnih Bog po Jezusovem nauku ob koncu življenja razveljavil. Samo pomislite na Marijino pesem in blagre. Bogatih torej ne obsojamo samo zato, ker so bogati, nikakor ne! Obsojamo jihtakrat ko so ravnodušni, malomarni, zaprti do drugih, sebični. Obnašanje bogatih “Dives” se imenuje krivica; to krivico, ki so jo tako obsojali preroki v Stari zavezi (prim. Am 6,1-7; Jer 22,13-19; Abd 2,6-11), kot Jezus in apostoli v Novi zavezi (prim. Lk 6, 21,24; Jak 2,5-9; 5,1-6).
V prvem berilu smo namreč slišali preroka Amosa, ki ima pred seboj spektakel lahkega zaslužka med vladanjem Jeroboama II. v Samariji: vidi močne in bogate, ki uživajo in jim ni mar za blaginjo ubogih. In usodo naroda. Ti »brezskrbni«, ki niso pravočasno upoštevali prerokovih opozoril, se ne zavedajo, da ne le da bodo uničili ves narod, ampak bodo med prvimi »šli v izgnanstvo: »Gorje vam, lahkomiselni na Síonu, brezskrbneži na samaríjski gori! Poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih, jedo jagnjeta od drobnice in teleta iz hleva. Derejo se ob brenkanju na harfe, mislijo, da igrajo na glasbila kakor David. Pijejo vino iz vrčev in se mazilijo z izbranimi olji, ne bolí pa jih Jožefov polom. Zato bodo zdaj korakali na čelu izgnancev in rezgetanje veseljakov bo utišano.« (Am 6,1.4-7)
Bogastvo ni prava varnost
Bogastvo torej ni prava varnost. Danes te besede zvenijo neuglašeno v naših ušesih, nočemo jih več slišati. Sveti Pavel pa nas v prvem pismu Korinčanom ob hvalnici ljubezni spomni, da brez nje »nismo nič« (prim. 1 Kor 13,1-3). Ljudje, ki ne ljubijo, nimajo ljubezni in institucije, ki niso v službi državljanov in skupnega dobrega pred Bogom, prej ali slej propadejo.
Pred odlomkom iz odlomka 1. Pisma Timoteju so naslednje besede: »Pohlep po denarju je pravzaprav korenina vsega zla; prevzeti od te želje so se nekateri oddaljili od vere in si priskrbeli mnogo muk« (prim. 1 Tim 6,10). Po tej ugotovitvi apostol Pavel opominja Timoteja z besedami: »Ti, Božji človek, si prizadevaj za pravičnost, za pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost. Bojuj dober boj vere, sezi po večnem življenju, v katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami.« (1 Tim 6,11)
Če je torej vera pristna, če »postane dejavna po ljubezni« (prim. Gal 5,6), se prevede v konkretna dejanja, ki jih navdihuje bratska ljubezen. Pravzaprav je ljubezen edina resničnost, po kateri bomo sojeni ob koncu našega življenja. Spomnimo se Janezovih besed: »Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« (prim. 1 Jn 3,17-18).
Jaz sem lahko ubogi Lazar, na katerega Bog gleda z ljubeznijo, če bijem dober boj vere s ciljem večnega življenja, h kateremu sem poklican. Jaz sem ubogi Lazar, ki ga Bog gleda, ker zaupa Bogu. Sem ubogi Lazar, ki v stanju zavrženosti življenja neoporečno živi željo po srečanju z Gospodom in izkuša nesmrtnost nedostopne luči. Jaz sem ubogi Lazar, ki lahko kontemplira Boga, ker je tisti, ki ga je moral gledati v njegovi revščini, gledal samo na njegov krožnik in njegovo pokvarjenost. Samo Bog je naša skala, naša moč, naše varno zatočišče, naša neomajna gotovost, njemu zaupamo svoje življenje, četudi smo preizkušeni. Vsak dan nam ga bo vračal s stoternim neizrekljivim veseljem. Zato naj veljajo prošnje:
Jezus, v temnih omarah mojega srca je nostalgija, ki ni vedno popolnoma prikrita, po pojedini, ki nasiti telo in razgali dušo.
Jezus, čutim, na moje veliko razočaranje, da je želja po mirnem, udobnem, vase osredotočenem življenju skrit vase, omamljen od vsakodnevnih motenj.
Jezus, ne vidim neumnosti tega stanja. Všeč mi je. Zdi se, da je to najbolj zadovoljivo. Pravzaprav je najbolj grenko.
Koliko večerov, Jezus, ko se končno postavim predte z iskrenim in ponižnim srcem, se znajdem praznih rok, čeprav sem preživel en dan brez predaha. Težko razumem, da si le ti mir mojega srca, veselje mojega srca, ljubezen mojega srca, hrana mojega srca.
Jezus, ne vem, kdaj bom lahko opazil vsakega Lazarja, ki čaka na drobtinice moje ljubezni, tolažbe, dobrih besed, iskrenega objema, ki ne povzroča slabosti.
Jezus, verjetno si opazil, kako instinktivno obrnem obraz na drugo stran, ko mi vsakdanji človek, zanemarjen in obupan, skuša ukrasti malo sočutnega pogleda.
Jezus, ne opazim, da na tej cesti drsim proti popolni temi. Tista tema, ki je umetne luči ne morejo osvetliti. Zapiranje je vedno zapiranje.
Jezus, na široko odpri vrata mojega srca, tudi če se upirajo, tudi če sem jih zaprl z zapahom.
Jezus, mislim, da moram biti bolj drzen, ko molim k tebi. Zahtevaš, da si upam pomisliti tudi na to kar me odbija. To je: da doživljam ponižanje, lakoto, zavrženost, zapuščenost, in brezbrižnost, ki pripadajo ubogemu Lazarju.
Jezus, le iz te vrtoglave globine bom lahko uzrl tvoj obraz, dokler ga ne bom od blizu opazoval, dokler ga ne bom poljubljal, dokler ga ne bom užival za vedno.
