Ob tem odlomku iz Lukovega evangelija, ki se nam ponuja to nedeljo, želim takoj reči: “to je prava molitev!” In še: »kako lepo je uživati mir (= opravičenje) srca, ki izvira iz molitve!«.
Že druga zaporedna nedelja je, s katero smo povabljeni k razmišljanju o molitvi, o tem, kaj je in o tem kaj nam prinaša. Prejšnjo nedeljo smo videli, da je prva sestavina molitve … neprestano moliti. In morda moliti s svojim življenjem, torej predstaviti Gospodu to, kar smo in kaj potrebujemo. Seveda so nam lahko v pomoč tako imenovane klasične molitve. Toda kolikokrat – žal – to so le besede “v vetru”, torej niso naše. Naučiti se dobro moliti: to je preprosto in (morda prav zato) zelo globoko sporočilo.
Jezus je tisti, ki nam govori, kako dobro je moliti. Evangeljski odlomek te nedelje nam nakazuje vsaj tri stvari, ki jih moramo imeti v mislih, da bi dobro, torej resnično molili.
1-Moliti pomeni prepoznati se v stiski pred Gospodom. Farizej se hvali s svojimi dosežki … celo duhovnimi. Seveda se za to zahvaljuje Gospodu, v resnici pa mu »zameri« stvari, ki jih – poudarja z »vztrajnostjo« – in počne vsak teden. To, kar pravi farizej, ni nič drugega kot jasen dokaz njegove samozadostnosti: v njegovem govoru razsežnost darov, ki jih je prejel, nima nobene zveze. In ko je razsežnost daru pozabljena, je molitev prazna. So besede v veter! Cestninar pa vztrajno sprašuje, ponavljajoč nekaj, kako resnična je bila njegova potreba, namreč potreba po daru usmiljenja. Oba sta šla v tempelj molit, pravi besedilo. A le eden izmed njih – pravi Jezus na koncu – je molil. Drugi je izgubljal čas in besede.
2-Po Jezusovih besedah položaj telesa med molitvijo veliko pove o globini in resnici molitve. Ta, položaj, postane nekakšna »ekspozicija srca«. Farizej, dokler se hvali, stoji. Besedilo tega ne pove, je pa mogoče zlahka uganiti: stal je vzravnano, v prvi klopi, bi rekli: z arogantnim pogledom, ironično nasmejanim obrazom, morda z rokami na hrbtu, z dvignjenimi obrvmi. Cestnira pa zadaj na kolenih, z obrazom proti tlom (vsekakor ne, da bi cenil marmor ali umetniško obdelavo!) in s srcem, ki ga lomi bolečina lastne bede. Da smo si na jasnem: Gospod noče, da pridejo k njemu ljudje iz »cunj«. Ne. Toda mi moramo priznati, da si pred njim ne zaslužimo ničesar, popolnoma ničesar, niti tega, da ga pogledamo v oči. Bog želi, da smo pred njim … mi sami; ljudje, ki so brez njega nihče, nič. In šele ko to prepoznamo, lahko resnično molimo. In telesni položaj med molitvijo nam izjemno pomaga prepoznati to nujno resnico. Tudi na tej točki bi bilo dobro veliko meditirati. Koliko nespoštljivosti med našimi praznovanji! Koliko nepremišljenosti in koliko lahkotnosti! Kdo bi lahko ugovarjal, kot se pogosto zgodi: “ampak oče, kakšna je razlika, če pri posvečenju stojim ali klečim?” No, razlika je … in je velika. Podobno je razlika med – oprostite banalnosti – uživanjem v prijetni praznični večerji sede ali stoje, v naglici. Kako bi uživali ob upoštevanju položaja vašega telesa? Ponovno citiranje in nadaljevanje zgornjega ugovora: “saj hrana vedno pride v želodec”. Ja, ampak kako?
3-Vidimo, da molitev, če je dobro opravljena, obrodi sad. Jezus jasno pove: cestninar se opravičen vrne domov. Izraz, ki ga je uporabil Luka, najprej nakazuje dejstvo, da smo dobili odpuščanje: biti opravičen od Boga je vreden odpuščanja grehov. Lahko pa zlahka razširimo pomen in rečemo, da cestninar z doživljanjem opravičenja doživlja Boga: čuti ga, skoraj se ga dotika. In za to lahko rečemo, da opravičeni cestninar najde mir v srcu. In ta mir srca je največji sad molitve. Oziroma je največji božji dar. In kako zelo potrebujemo takšen mir! Cestninar jo najde, ker se predstavi Gospodu na preprost, to je resničen način. Preprostost je torej tretja nepogrešljiva sestavina prave molitve.
Torej se je res vredno naučiti dobro moliti. In to bomo storili tako, da se postavimo pred Gospoda takšni, kakršni smo: potrebujemo ga, njegovega usmiljenja, njegovega odpuščanja, njegovega posega v naše življenje. In ni vseeno, da nam pomaga karkoli, da lahko ohranimo zavest o svoji odvisnosti od njega … vključno s pomočjo položaja našega telesa: tako preprosto je!
Naj nam Gospod da okusiti sladkost njegove navzočnosti s preprosto molitvijo … ki nam zagotavlja mir srca in vedrino življenja.
PA ŠE O SVETOVNEM DNEVU MISIJONOV
Obstaja lepa pesem, ki jo verjetno vsi poznamo in pravi: “Da bi naredili mizo, potrebujete les; da bi naredili les, potrebujete drevo; da bi naredili drevo, potrebujete seme. Da bi naredili seme, potrebujete sadje; za izdelavo sadja potrebujete rožo! Potrebujete rožo, za izdelavo mize potrebujete rožo! Da naredite vse, ker najprej potrebujete rožo “
Danes, na svetovni misijonski dan, nam Božja beseda v vsakem od branj, ki smo jih slišali, govori o molitvi. In s pomočjo pesmi mize in rože skušajmo razumeti, kako poteka od misijona do molitve!
Za opravljanje poslanstva je potreben misijonar; da bi bil misijonar, potrebuješ srce, ki vidi in čuti tiste, ki potrebujejo ljubezen; da naredimo srce, ki vidi in čuti potrebo po ljubezni, potrebujemo Božjo milost; za pridobitev milosti je potrebna molitev, za opravljanje poslanstva je potrebna molitev! Za vse je potrebna molitev!
To tudi pojasnjuje, zakaj je zavetnica katoliških misijonov sveta Terezija Deteta Jezusa, samostanska redovnica, ki je molitev naredila za edino pravo moč za soočanje z radostmi in žalostmi tistih, ki želijo Jezusov evangelij prinesti vsem v življenju, vsak dan!
Današnja Božja beseda nas torej prosi, naj veliko molimo, naj vedno molimo, naj najprej molimo, naj molimo, ker je za vse potrebno molitev!
Kako pa vemo, ali so molitve res koristne? Današnji psalm pravi, da Gospod usliši molitev ubogega, ga osvobodi, varuje in zato se mora, kdor moli, le veseliti! To je čudovita gotovost! Ker dobro vemo, da je zaman prositi mamo za kosilo in večerjo da bi jedli sladoled, a nas ni poslušala in nam ni ugodila! Zakaj? Ni tisto, kar potrebujemo! In mama ve! Da rastemo pa seveda moramo jesti … in veselimo se vsakič, ko pridemo za mizo in smo deležni prave hrane, ki so nam ga pripravili tisti, ki nas imajo radi! Uslišana molitev! Za nas, lačne reveže! In Bog to dela za nas, ki smo ubogi, potrebujemo ljubezen in pomoč, da se borimo proti zlu in delamo dobro! Uslišana molitev tukaj za njegovo mizo, z Besedo in kruhom, ki nas osvobodita in osrečujeta!
Toda ali smo prepričani, da molitev vedno pride k Bogu? Modri Sirah nam pravi, v današnjem prvem berilu! Pazljivo preberimo zadnje vrstice: molitev ubogega človeka predira oblake, ne preneha, dokler ne doseže Boga, da jo usliši! Molitev ima moč, zaradi katere je nepremagljiva! Ali razumete, kaj to pomeni? Bog ne želi nič drugega kot odgovoriti na naše molitve! Zato jih je naredil tako močne! Zlo jih nikoli ne bo moglo prestreči in ustaviti! Nikoli!
In kako dobro molite? To nam govori današnji evangelij! In pravzaprav smo to že povedali! Močna molitev, ki jo Bog usliši, je molitev ubogih. Da bi dobro molili, moramo biti revni. Kaj pomeni reven? Reven je tisti, ki je v stiski. In potrebujemo ljubezen, srečo, pomoč, zaščito, moč, da delamo dobro! Vse to nas dela tako revne, da jo lahko z našo nepremagljivo molitvijo poženemo do oblakov in še dlje in Bog jo bo z odprtimi rokami pobral in uslišal! Potem je naša pesem res resnična, za vse je potrebna molitev! Ne da bi pozabili, da lahko molitev prosi le za pomoč, da bi delali dobro. In kdo dela dobro? Kdo postane misijonar! Kajti misijonarji niso samo tisti, ki odhajajo v daljne dežele in se vračajo domov enkrat na leto ali manj, živijo v revščini in včasih tvegajo svoja življenja. Tudi mi smo misijonarji vsakič, ko nam uspe z nasmehom dati tistim, ki jih srečamo, začutiti, da jih imamo radi in da jih ima rad tudi Bog! Biti misijonar za Boga je res enkratna in posebna dogodivščina! Dovolj je, da smo ubogi in potrebujemo ljubezen, da molimo k Bogu, ki samo na to čaka, in se veselimo, ker smo že pri njegovi mizi, kjer najdemo tisto, kar potrebujemo, da smo misijonarji in sposobni prinašati veselje.
Za opravljanje poslanstva so torej potrebni misijonarji. Za ustvarjanje misijonarjev pa potrebujemo srca, ki potrebujejo ljubezen, za ustvarjanje src, ki potrebujejo ljubezen, potrebujemo Božjo pomoč, za Božjo pomoč potrebujemo molitev, za opravljanje misijona potrebujemo molitev, za vse to je potrebna molitev! Zato molimo vztrajno z vsem srcem.
